Septembra je v medijih odmevala novica o odkritju molekule fosfina na Veneri. Avtorji raziskave so na novinarski konferenci poudarili, da težko pojasnijo veliko količino tega plina na planetu. A kar je pritegnilo pozornost, je bila hipoteza, da bi fosfin lahko proizvedle bakterije v Venerini atmosferi. So avtorji našli dokaze o nezemeljskem življenju?
Vseh znanstvenikov rezultati raziskave niso prepričali in v naslednjih mesecih smo lahko v živo spremljali znanstveni pink ponk med zagovorniki in nasprotniki izvorne interpretacije. Vsekakor je prvotna raziskava vsebovala luknje, ki si jih glede na težo napovedi ne bi smela privoščiti. Je bila razglasitev rezultatov na novinarski konferenci upravičena, ali gre za znanstveni senzacionalizem?
Fosfin na Veneri
Molekulo fosfina tvorijo atom fosforja in trije atomi vodika. Fosfin se nahaja v močvirjih in barjih. Spada med najbolj strupene pline na Zemlji, zato se mu organizmi, ki za življenje potrebujejo kisik, nočejo niti približati. Na Zemlji pa živijo tudi anaerobni organizmi, ki so do fosfina bolj tolerantni. Nekatere bakterije celo same proizvajajo fosfin.
Pomembna lastnost fosfina je, da ga ni enostavno proizvesti v naravi. Za združitev fosforja in vodika je potrebne veliko energije. Fosfin najdemo v atmosferah plinskih velikanov Saturna in Jupitra, kjer se nahajajo velike količine vodika in vladajo visoke temperature in visok tlak. A takih pogojev ne najdemo na kamnitih planetih kot sta Zemlja in Venera. Na Zemlji pravzaprav ne poznamo naravnega procesa, ki bi proizvajal fosfin, razen že omenjenih bakterij. Astrobiologi so zato na Veneri začeli iskati fosfin kot morebiten znak življenja.
Pogoji na Veneri so izjemno zahtevni za življenje. Gosta atmosfera je ustvarila efekt tople grede, ki je ušel izpod nadzora. Temperature na površju se povzpnejo do 460 stopinj Celzija in številne nevihte ustvarjajo kisel dež. Če življenje na Veneri obstaja, potem se najverjetneje nahaja visoko v oblakih. Kakšnih petdeset kilometrov nad površjem je raven kislosti nizka, pritisk in temperatura pa sta podobna kot na Zemljinem površju.
Septembra je znanstvena ekipa pod vodstvom Jane Greaves oznanila detekcijo fosfina v atmosferi Venere. Izjemno pomembno odkritje je odmevalo v znanstveni skupnosti in kmalu so se pojavile prve kritike.
Kritike znanstvene skupnosti
Prva kritika je povezana z interpretacijo rezultatov. Ali je hipoteza o nezemeljskem življenju res upravičena? Vesoljske bakterije so bile omenjene zato, ker avtorji rezultatov kljub trudu niso znali pojasniti na drugačen način. Vendar življenje samo ni bilo neposredno detektirano. Nasprotniki so avtorjem očitali, da bi glede na težo hipoteze o življenju najprej morali bolje poznati fizikalne procese, ki ustvarjajo fosfin. A kot se je kmalu izkazalo, se je veliko večja težava skrivala v analizi podatkov.
Avtorji raziskave so znake o fosfinu iskali v radijski svetlobi. Venero so opazovali z mrežo radijskih teleskopov ALMA in s teleskopom JCMT. Molekule fosfina lahko absorbirajo radijsko svetlobo v ozkem pasu okoli točno določene frekvence. In res so avtorji našli pomanjkanje svetlobe točno tam, kjer so ga pričakovali. Detekcija je bila predstavljena kot zelo zanesljiva.
Obdelava in analiza šibkega signala v radijskem spektru ni preprosta. Strokovnjaki se morajo dolgo časa izobraževati, da razumejo instrumente in z njimi pridobljene podatke. Večkrat se krešejo mnenja o najboljšem načinu obdelave podatkov. Kmalu po objavi študije je skupina znanstvenikov objavila članek z drugačnim pristopom k analizi. V njihovem spektru ni bilo sledu o fosfinu. Druga skupina je prišla na dan z idejo, da detektiran signal ni pripadal fosfinu, temveč drugi molekuli. Medtem je raziskava, v kateri so bili vključeni tudi avtorji prvotne študije, pokazala odsotnost fosfina v infrardečem delu spektra, kar je bilo glede na močan signal v radijski svetlobi nepričakovano. Svoj lonček so dodali še upravljalci teleskopa ALMA z opozorilom, da je pri prvotnih podatkih prišlo do napake pri osnovni umeritvi.
Prvotna ekipa je ponovno analizirala podatke. Še vedno najdejo signal fosfina, le da je šibkejši. Prav tako so odgovorili na kritike in zanikali pomanjkljivosti pri njihovi analizi. Po vsem tem je težko vedeti, kdo ima prav. Poudariti velja, da je prvotna študija resno in obsežno znanstveno delo. Avtorji so strokovnjaki na področju radijskih opazovanj, Venere in fosfina. Poleg tega je ekipa javno objavila podatke in podrobnosti svoje analize, kar je omogočilo hiter odziv znanstvene skupnosti. Kot je to navada v astronomiji, bodo končni odgovor dala ponovna opazovanja in boljši podatki. Podobna nestrinjanja med znanstveniki so pogosta in so bistveni del znanstvenega procesa, saj sčasoma vodijo do resnice.
Vprašanje pa je, ali bi morali biti znanstveniki bolj previdni pri komuniciranju z javnostjo, ko gre za tako pomembne teme?
Komunikacija ali senzacionalizem
Tiskovna konferenca o odkritju fosfina je bila ena izmed bolje pripravljenih. Avtorji so vztrajali, da niso detektirali življenja na Veneri, temveč plin, katerega vir bi lahko bilo življenje. Odkritja povezana z morebitnim nezemeljskim življenjem so bila v preteklosti komunicirana veliko bolj nerodno in zavajajoče. NASA je leta 1996 objavila odkritje mikrobov v meteoritu z Marsa, nakar je sam ameriški predsednik Bill Clinton v nagovoru odkritju, ki se je izkazal za lažnega, dodal težo. Kljub dobri pripravi pa bi se avtorji morali zavedati, da takšna novica ne ostane neopažena. Novico o odkritju fosfina so povzeli vsi svetovni mediji, pri čemer je marsikateri novičarski portal neodgovorno poročal kar o odkritju življenja na Veneri.
V idealnem svetu znanstveniki podobnih odkritij ne bi obešali na veliki zvon, temveč bi najprej počakali na odziv kolegov. A to je dandanes težko. Prvi problem je, da bi znanstveni novinarji takoj po objavi članka ravno tako pisali o rezultatih. S konferenco znanstveniki obdržijo boljšo kontrolo nad informacijami, ki jih novinarji širijo naprej. Druga težava je institucionalne narave. Biti prvi v znanosti veliko pomeni. Pomeni več citatov, večjo možnost pridobitve sredstev za nadaljnje raziskave in nenazadnje tudi trenutek pozornosti po letih čepenja v laboratoriju in za računalnikom.
Predvsem v astronomskem akademskem svetu so novinarske konference in sporočila za javnost postale stalnica. Medijska pozornost lahko občutno spodbudi kariero znanstvenika ali ugled laboratorija. In to kaj hitro lahko privede do senzacionalizma. Nedolgo po objavljenih rezultatih o Veneri je NASA naznanila novinarsko konferenco, na kateri je nameravala objaviti, po njihovih besedah, izjemno in neverjetno odkritje. Izkazalo se je, da so na Luni našli vodo tudi v kamninah, kjer je niso pričakovali. Zanimiv rezultat, a daleč od prelomnega, saj o obstoju vode na Luni vemo že dolgo časa.
Zadnji čas spremljamo tudi izredno neposrečen medijski nastop astrofizika Avija Loeba. Harvardski profesor trdi, da je bil pred nekaj leti odkrit medzvezdni asteroid Oumuamua v resnici vesoljsko plovilo napredne civilizacije. Njegov edini argument je, da tega ne moremo ovreči. Naravo objekta lahko razložimo brez vpeljave vesoljcev in astronomi so seveda besni nad tako zlorabo znanosti in moči. A to Loeba ne ustavlja, mediji pa mu z veseljem namenjajo pozornost.
Neprevidno komuniciranje rezultatov javnosti bi lahko imelo negativne posledice. Kako naj ljudje zaupajo znanosti, če se številne visokoleteče napovedi izkažejo za napačne? Sedaj je na tnalu Venera in (ne)obstoj življenja na njem. Pred leti smo spremljali debakel ameriških raziskovalcev, ki so na veliko oznanili detekcijo prvobitnih gravitacijskih valov. Izkazalo se je, da so naredili hudo napako v analizi. Še prej smo se spraševali, kaj je napeljalo fizike, da so v javnosti razpravljali o detektiranih nevtrinih, hitrejših od svetlobe. Nihče zares ni verjel v njihov obstoj in res je šlo za napako v eksperimentu.
Napake ali nepravilni zaključki so sestavni del znanosti. A če želimo, da znanost ne postane zgolj poceni resničnosti šov, bo znanstvena skupnost pri komunikaciji morala biti previdnejša in konzervativnejša.
