Iskanje Betlehemske zvezde

Božični prazniki prinašajo bogato okrašene božične smrečice, mamljiv vonj sveže pečenih piškotov in igrivo željo po snegu. Božič kot verski praznik pa je povezan tudi s številnimi simboli. Jaslice so nepogrešljiv del božične izkušnje. Hlevček z novorojenim Jezusom, pastirji s čredo ovac, nad vsem pa kraljuje svetla Betlehemska zvezda.

Učenjaki se že stoletja trudijo razumeti pravo naravo Betlehemske zvezde. Po splošnem mnenju ne gre za navadno zvezdo. Je nebo pred dva tisoč leti okrasil svetel komet ali je šlo samo za igro planetov? Morda je nekje v Rimski cesti eksplodirala zvezda? Dokazov in podrobnih namigov o tem božičnem simbolu je v zgodovinskih zapisih malo. Povsem možno je, da Betlehemska zvezda nikoli ni obstajala. A pustimo dvome za trenutek ob strani in poglejmo, kaj lahko o Betlehemski zvezdi povemo s sodobnim znanjem in izkušnjami.

Namigi o kraju in času

Zgodba Jezusovega rojstva se je prvič pojavila v Evangeliju po Mateju, ki ga je neznani avtor napisal med leti 70 in 100 po našem štetju. Ob Jezusovem rojstvu naj bi se na nebu pojavila svetla zvezda. Videli so jo modreci, v kasnejših verzijah zgodbe trije kralji, ki so prepoznali njen simbolni pomen: rodil se je judovski kralj. Modrece je zvezda vodila do Jeruzalema, kjer so po rojstvu kralja povprašali Heroda, rimskega vladarja regije. Ta jih je napotil proti Betlehemu, kjer so našli malega Jezusa.

V šestem stoletju našega štetja je Dionizij Exiguus, skitski menih iz Romunije, poskušal natančno izračunati datume velike noči. Različne krščanske cerkve so namreč veliko noč praznovale na različne datume, kar je bilo problematično in nesprejemljivo. Dionizij je izdelal nov koledar, pri čemer je za leto 1 določil leto Jezusovega rojstva. Letnico je našel ob natančnem študiju svetih zapisov in rodovnikov. Njegov koledar je postal osnova koledarja, ki ga uporabljamo še danes. Kasneje se je izkazalo, da je Dionizij v svojih računih Jezusovega rojstva naredil napako. Temu pritrjujejo tudi drugi zgodovinski viri. Herod naj bi namreč umrl leta 4 pr. n. št. Večina učenjakov je mnenja, da se je Jezus rodil med sedem do štiri leta pred našim štetjem.

Zapisi in Dionizijevi izračuni nam torej okvirno povejo, kdaj v zgodovini moramo iskati nenavaden nebesni pojav. Poleg tega, da ne poznamo točnega leta, tudi letni čas rojstva ni znan. Vemo le, da je moral biti pojav viden s področja Srednjega vzhoda. V nadaljevanju si poglejmo, kateri nebesni pojav bi lahko tako navdušil ljudi pred dvema tisočletjema.

Meteorji, kometi in supernove

Kot rečeno, Betlehemska zvezda ni bila zvezda, temveč spremenljiv, nenavaden pojav. Nekaj, kar se je ljudem vtisnilo v spomin. Takoj lahko odpišemo meteorje. Svetla sled meteorja na nebu je namreč vidna zgolj za trenutek, mi pa iščemo pojav, ki je bil na nebu viden vsaj nekaj tednov, če ne mesecev.

Prav tako malo verjetno je šlo za supernovo, eksplozijo masivne zvezde. Supernove se v vesolju pojavljajo ves čas, a le malo je tako svetlih, da bi jih videli s prostim očesom. Večina jih eksplodira v zelo oddaljenih galaksijah. Ko pa eksplodira zvezda v Rimski cesti (v povprečju se to zgodi enkrat na sto let), je supernova zelo svetla. Več supernov v zgodovini je bilo tako svetlih, da so jih ljudje lahko videli na nebu celo podnevi. Starodavni opazovalci neba so pridno popisovali takšne in podobne dogodke. A zapisov o odkritju svetle zvezde v obdobju Betlehemske zvezde, ki bi ustrezala supernovi, ni najti. Astronomi z modernimi teleskopi iščejo tudi ostanke supernov na nebu. Na primer, slavna meglica Rakovica je ostanek supernove iz leta 1054, ki so jo opazovali azijski astronomi tistega časa. Prav tako astronomi niso našli dva tisoč let starih ostankov supernov.

Dober kandidat za Betlehemsko zvezdo je komet. Komet je velikanska kepa kamenja in ledu, ki se giblje po Osončju. Ko se telo približa Soncu, se segreje, kar vodi do uhajanja plinov s površja. Delci plina se razporedijo v veličasten rep, ki ga osvetljenega vidimo z Zemlje. Kometov je v Osončju kar veliko in mnogi med njimi so periodični. Najbolj znan komet je verjetno Halleyev komet, ki ga s prostim očesom lahko vidimo vsakih 75 ali 76 let. Giotto di Bondone je prav ta komet videl leta 1301. Prizor ga je tako navdušil, da je na svoji slavni sliki Čaščenje modrecev prvi Betlehemsko zvezdo upodobil kot komet.

Res so kitajski astronomi leta 5 pr. n. št. opazili “zvezdo”, katere opis ustreza kometu. Čeprav nekateri ta komet radi povezujejo z Betlehemsko zvezdo, pa se drugim komet na splošno ne zdi najboljša ideja. Ljudje so komete v preteklosti razumeli kot prinašalce nesreče, kot zlovešče znamenje pogube. Zato je težko verjeti, da bi komet v tistem času povezali z rojstvom odrešenika.

Navidezna srečevanja planetov

V teh dneh se veselimo redkega nebesnega pojava: planeta Jupiter in Saturn sta se znašla zelo blizu na nebu. Enaindvajsetega decembra bosta planeta ločena za pičlo desetinko kotne stopinje (petina premera polne lune), kar je najbližje po letu 1623. Tako blizu skupaj izgledata skoraj kot ena sama izjemno svetla zvezda. Pojavu pravimo konjunkcija. Planeti Osončja se gibljejo po tirnicah z različnimi hitrostmi in na različnih razdaljah od Sonca. Včasih je relativen položaj planetov pač takšen, da dva ali več z Zemlje vidimo zelo skupaj na nebu.

Ideja, da je Betlehemska zvezda povezana s poravnavo planetov, ni nova. Najstarejši zapis sega v trinajsto stoletje. Johannes Kepler je leta 1614 izračunal, da sta se Jupiter in Saturn srečala leta 7 pr. n. št. Ne le to, zahvaljujoč igri navideznega gibanja po nebu sta se istega leta srečala kar trikrat. Težko je verjeti, da bi kar tri konjunkcije dveh največjih planetov v enem letu ostale neopažene. Ker so bili davni astronomi pravzaprav astrologi, so verjetno pojavu dodelili poseben pomen. In hitro se rodijo zgodbe in legende. No, že leta 3 pr. n. št. so astrologi zopet prišli na svoj račun, saj so opazovali konjunkcijo Venere in Jupitra.

Pravijo, da se v vsaki zgodbi najde zrno resnice. Povsem verjetno je, da se je v opisanem obdobju na nebu zgodilo nekaj, kar je očaralo tedanje opazovalce. Pripovedi so se prenašale iz roda v rod in dosegle skrivnostnega pisatelja Matejevega evangelija, ki je dogodek opisal. Ali pa si je pisatelj to podrobnost zgolj izmislil. Najbrž nikoli ne bomo vedeli zagotovo.

-