Zgodbe treh namišljenih planetov

Urbain Le Verrier se je leta 1846 s težavo prebijal skozi strani zahtevnih izračunov. Francoski matematik in astronom je želel pojasniti čudno orbito planeta Urana, ki se ni povsem ujemala z napovedmi Newtonove teorije gravitacije. Po mesecih računanja je prišel do spoznanja, da neskladnosti lahko pojasni obstoj neznanega in oddaljenega planeta. Le Verrier je astronomom Berlinskega observatorija poslal natančen položaj na nebu, kjer naj bi se po njegovih napovedih nahajal planet. In res, le nekaj dni kasneje so astronomi našli Le Verrierov planet, danes znan kot Neptun.

Briljantna napoved je Le Verrierja izstrelila med zvezde. Uspešna metoda iskanja novih planetov pa je na nek način postala breme, saj so znanstveniki nenavadno obnašanje teles Osončja začeli avtomatično povezovati z neodkritimi planeti. Prav Le Verrier je bil prvi, ki se je ujel v past.

Vulkan: planet, ki ni nikoli obstajal

Planeti se okoli Sonca gibljejo po elipsah. Če bi okoli Sonca krožil zgolj en planet, potem se njegova orbita s časom ne bi znatno spreminjala. Položaj najbližje točke med planetom in Soncem, imenovan perihelij, bi bil nepremičen. Ker pa okoli Sonca kroži več planetov, ti s svojo gravitacijo vplivajo drug na drugega, kar se opazi v premikanju perihelija posameznega planeta.

Leta 1859 si je Le Verrier zadal cilj izračunati orbito planeta Merkurja. Meritve so pokazale, da se Merkurjev perihelij v stoletju premakne za približno dve stopinji. Le Verrier je takoj pomislil na morebiten vpliv planetov na Merkurjevo gibanje. A kljub temu, da je v svoje izračune vključil gravitacijski privlak Venere, Zemlje, Marsa in Jupitra, ni mogel pojasniti izmerjene velikosti premika. Pod vtisom uspeha z Neptunom je podal hipotezo, da je za obnašanje Merkurja odgovoren še neodkrit planet, ki naj bi se nahajal zelo blizu Sonca.

Kmalu po napovedi je ljubiteljski astronom Edmond Modeste Lescarbault objavil, da je opazil ravno takšen planet. Le Verrier je osebno pregledal Lescarbaultove zapiske in potrdil odkritje, planet pa je poimenoval Vulkan. A vsi znanstveniki niso bili prepričani o odkritju. Večina astronomov kljub obsežnim opazovanjem ni našla sledu o izmuzljivem Vulkanu. Sledilo je več desetletij razprav in prerekanj. Le Verrier, ki je umrl leta 1877, ni dočakal razpleta uganke.

Rešitev je leta 1915 ponudil Albert Einstein s splošno teorijo gravitacije. Po tej teoriji masivna telesa ukrivljajo prostor-čas, s tem pa vplivajo tudi na gibanje teles, ki se znajdejo v njihovi bližini. Einstein je pokazal, da za razumevanje Merkurjeve orbite ne potrebujemo Vulkana, temveč moramo upoštevati vpliv močne gravitacije v Sončevi bližini. To je bila ena izmed prvih potrditev splošne teorije relativnosti. A manj znano je, da je teorija dokončno pokopala upe v obstoj Vulkana. Naj dodam, da Vulkan ni služil kot navdih za danes slaven planet iz serije Zvezdne steze.

Deveti planet razburka znanstveni svet

Dandanes opazujemo galaksije na drugem koncu vesolja. Ker je vesolje zares velikansko, se nam v podzavest prikrade slika majhnega Osončja v skoraj neskončno velikem prostoru. A razdalje v Osončju so ne glede na našo predstavo še vedno ogromne. Zemlja je od Sonca oddaljena približno 150 milijonov kilometrov ali eno astronomsko enoto. Jupiter, Saturn in Neptun so v povprečju od Sonca oddaljeni 5, 10 in 30 astronomskih enot.

Od leta 1992 vemo za obstoj Kuiperjevega pasu, to je pasu asteroidov in planetoidov onstran orbite Neptuna. Telesa Kuiperjevega pasu, med katere sodi tudi Pluton, je zaradi njihove velike oddaljenosti izjemno težko odkriti. Ogromno opazovalnega časa je obrodilo sadove in danes poznamo več tisoč teles v tem pasu. Med njimi je dvanajst planetoidov, ki so še posebej oddaljeni. In ti planetoidi so vzbudili pozornost astronomov. Vse njihove orbite so si namreč zelo podobne, obenem pa so tudi zgoščene na nebu. Kaj bi bil razlog, da ne vidimo bolj raznovrstnih orbit?

Skupina astronomov je na dan prišla s hipotezo, ki sumljivo spominja na delo Le Verriera pred stoletjem in pol. Kaj če se v Kuiperjevem pasu nahaja planet s petimi do desetimi masami Zemlje?  Planet, zaenkrat pragmatično poimenovan Planet devet, bi lahko pojasnil zgoščenost orbit.

Vsi niso tako navdušeni nad to idejo. Zaenkrat astronomi planeta kljub trudu še niso našli. In ker simulacije Planet devet postavljajo na veliko oddaljenost, bo najti planet tudi izjemno težko. Pojavile so se tudi alternativne razlage zgoščenih orbit. Te bi lahko pojasnili s pristranskim načinom opazovanja: opazovalne okoliščine narekujejo, da telesa v določenih orbitah najdemo lažje, kot v drugačnih. Čas bo pokazal, kdo ima prav, a planet Vulkan naj nam bo za vzgled, da se ne smemo prenagliti z napovedmi in evforijo. 

Vseh namišljenih planetov ne moremo vreči v isti koš

Internet je leglo številnih teorij zarot in psevdoznanosti. Vesolje na žalost temu ne uide. Če izvzamemo obstoj vesoljcev, je na vrhu lestvice popularnosti dežurnih teoretikov zarot izmišljen planet, ki bo v prihodnosti treščil v Zemljo in uničil človeštvo. Uničujoči planet največkrat sliši na ime Nibiru ali Planet X.

Že desetletja potekajo programi, ki neprestano prečesavajo nebo in iščejo nove Zemlji potencialno nevarne asteroide. Zaenkrat nismo našli nobenega planeta ali asteroida, ki bi bil na poti proti Zemlji.    Seveda je mogoče, da se nekje na obrobju Osončja nahaja telo, ki nam bo zapretilo v prihodnosti. A v duhu Russellovega čajnika je nesmiselno trditi, da nekaj obstaja zgolj zato, ker pač ne moremo dokazati nasprotnega. Z drugimi besedami, prav nobenega dokaza o obstoju Nibiruju nimamo. A to ne prepreči gorečih privržencev teorij zarot, da bi širili lažne informacije in sejali strah med nepoučenimi.

Imamo torej tri različne planete s tremi različnimi zgodbami. Planet devet mogoče obstaja, saj nam meritve namigujejo, da v oddaljenih delih Osončja nekaj ni v redu. Vulkan nikoli ni obstajal, a ideja o njegovem obstoju je slonela na prepričljivi znanstveni podlagi. Na drugi strani pa je ideja o planetu Nibiru kombinacija srečanja Američanke s sivimi nezemljani in za lase privlečene interpretacije davnih Mezopotamskih religioznih tekstov.

Vrednota znanosti je, da si ne izmišljuje in trmasto vztraja pri svojem, temveč se uči na svojih napakah. Vidimo, da znanstveniki niso nezmotljivi. Hipoteze se včasih izkažejo za napačne, drugič za pravilne, kar je povsem normalen potek raziskovanja. In verjemite: če astronomi najdejo Zemlji nevarno skalo, boste o odkritju, podkrepljenem z dokazi, naslednji dan brali v vseh časopisih.

-