Jeziki znanosti skozi zgodovino

Dimitrij Mendelejev velja za enega izmed najpomembnejših znanstvenikov 19. stoletja, saj mu je uspelo kemijske elemente urediti v sistematičen periodni sistem. Manj znano pa je, da je imel kot mlad profesor kemije na univerzi v Sankt Peterburgu z mednarodnim priznanjem svojega dela kar velike težave. Zapletati se je začelo, ko se je pri prevodu povzetka znanstvenega poročila o njegovem odkritju iz ruščine v nemščino zgodila manjša napaka.

Ko je Mendelejev leta 1869 pisal univerzitetni učbenik kemije, se je soočil s problemom, kako naj uredi kemijske elemente po podobnosti v smiselne skupine. Po dolgem razmisleku se mu je porodila prelomna ideja, s pomočjo katere je lahko elemente uredil po teži in sorodnih lastnostih v periodni sistem. Pri tem seveda ni iznašel le načina, kako urediti vsebino učbenika kemije, ampak tudi, kako razrešiti enega temeljnih problemov takratne kemije. Zelo pomembno je bilo tudi, da je lahko glede na prazna mesta v preglednici napovedal obstoj novih elementov, ki jih do tedaj še niso poznali.

Seveda se je zavedal, da gre za izjemno pomembno odkritje, saj se je z istim problemom takrat ukvarjalo več uglednih znanstvenikov. Zato je hitro pripravil poročilo o svojem odkritju in ga v ruščini razposlal kolegom, hkrati pa je znanca prosil, da povzetek prevede še v nemščino in ga objavi v nemški kemijski reviji. Žal pa se je pri tem zapletlo. Kolega, ki je bil vešč ruščine in nemščine, je zaradi naglice prevod povzetka zaupal svojemu asistentu, ta pa je v prevodu za opis sistema elementov namesto ključne besede »periodični« uporabil besedo »postopni« (stufenweise).

Ko je kratek povzetek Mendelejevega odkritja v nemščini prebral kemik Julius Lothar Meyer, je imel občutek, da odkritju manjka nekaj ključnega. Na podlagi svojih raziskav je namreč prišel do zaključka, da gre pri elementih za periodično nizanje lastnosti, ne le za njihovo postopno spreminjanje, zato se je odločil, da napiše še eno razpravo, v kateri bi Mendelejeva spoznanja dopolnil z idejo periodičnosti. Ruskemu kolegu je sicer priznal zasluge za odkritje sistema, sebi pa je pripisal pomembno dodatno idejo, da v sistemu elementov ne gre za postopno, ampak za periodično nizanje lastnosti.

Ko je Mendelejev prejel izvod revije s člankom nemškega kolega, sprva ni razumel, kaj naj bi njegovemu odkritju sploh manjkalo. V izvornem ruskem članku je namreč uporabil besedo periodični za opis preglednice elementov. Tako se je začel resen spor glede tega, kdo je dejansko prvi prišel do ideje, da je elemente mogoče razporediti v periodni sistem. Ko se je sčasoma razjasnilo, da je šlo za napako pri prevodu, so nemški kemiki kot problem izpostavili, da je bilo odkritje sprva predstavljeno le v ruščini. Polemika se je razvila o tem, ali se objava v ruščini sploh šteje za legitimno znanstveno objavo, če večina članov znanstvene skupnosti tega jezika sploh ne razume?

Angleščina kot univerzalen jezik znanosti

Danes so skoraj vsa poročila o novih znanstvenih odkritjih objavljena v angleščini. A takšno stanje bi se zdelo učenjakom, ki so delovali v 19. in v prvi polovici 20. stoletja, zelo nenavadno. Pred stoletjem in več je bilo namreč jezikov, v katerih so znanstveniki pisali svoje razprave in medsebojno komunicirali, bistveno več. Učenjaki so sledili novim znanstvenim objavam vsaj v nemščini, francoščini in angleščini.

Še okoli leta 1920 je bilo največ znanstvenih člankov objavljenih v nemščini, nato pa je začel delež nemških objav vztrajno padati. Po grozotah prve svetovne vojne so začeli mnogi učenjaki bojkotirati nemške znanstvene revije in konference, druga svetovna vojna pa je večanje popularnosti angleščine le še utrdila. V času hladne vojne se je za nekaj desetletij kot pomemben jezik znanosti uveljavila tudi ruščina, saj so takrat objavam v ruskih znanstvenih revijah redno sledili tudi znanstveniki drugje po svetu.

Čeprav so danes skoraj vsi znanstveni članki objavljeni v angleščini, se je skozi zgodovino zvrstilo kar veliko različnih jezikov, ki so jih za svojo komunikacijo uporabljali znanstveniki. V 18. stoletju je bila denimo francoščina osrednji jezik evropskih razsvetljenskih učenjakov, še prej se je vsaj na univerzah komuniciralo predvsem v latinščini.

Zanimivo pa je, da se je latinščina v znanosti uveljavila šele skoraj tisoč let po padcu rimskega imperija, ko že dolgo ni bila več jezik vsakdanjih pogovorov običajnih ljudi. Čeprav je dolgo veljalo prepričanje, da je latinščina nekakšen naravni jezik znanosti, se je moral tudi ta jezik večkrat preoblikovati, da je postal uporaben kot sredstvo za prenos znanstvene misli.

V preteklosti so uporabljali različne jezike

Latinščina je bila izvorno jezik, ki so ga govorili v okolici Rima. Do konca 1. stoletja n. š. je z območja današnje Italije izrinila vse druge jezike, z izjemo grščine, ki se je ohranila na Siciliji. Vse od nastanka rimske republike do propada imperija pa je bila rimska elita dvojezična, saj so vsi šolani ljudje poleg latinščine znali tudi grško. Za časa rimske republike je bila prav grščina jezik intelektualcev in znanosti. V grščini so pisali filozofske, matematične, astronomske in medicinske razprave. Morda se sliši nenavadno, a sprva so bili latinski povzetki grških učenih razprav mišljeni kot njihova popularizacija, s katero so želeli predvsem omogočiti, da bi ideje dosegle čim širši krog ljudi.

Eden najbolj znanih rimskih učenjakov Mark Tulij Cicero je imel resne težave, ko je želel v takratno latinščino prevesti nekatera klasična dela grške filozofije. Kakršnokoli razpravo s področja znanosti si težko predstavljamo brez besede količina. Vendar latinščina te besede sprva ni poznala. Cicero je problem rešil tako, da je iz vprašalnice koliko (quantus) ustvaril novo besedo za količino (quantitas).

V obdobju rimskega imperija se je latinščina postopoma sicer začela uveljavljati tudi kot jezik znanosti, predvsem preko prevodov in povzetkov grškega znanja, a latinščine kot primarnega jezika za pisanje in komuniciranje ni začela uporabljali nobena skupina učenjakov še vsaj pol tisočletja po padcu Rima.

Čeprav latinščina po koncu rimskega imperija nikomur ni bila več materni jezik, se je uporabljala v Rimskokatoliški cerkvi. A pravi jezik znanosti je postala šele v obdobju množičnega prevajanja iz arabščine v 12. stoletju.

Že v 8. stoletju so namreč grška besedila začeli množično prevajati v arabščino, ki je nekaj stoletij veljala za osrednji jezik znanosti. Prevajalskemu podvigu je pomagal tudi prenos znanja o pripravi papirja iz Kitajske, ki je pocenil tehnologijo izdajanja knjig, čeprav tiska takrat seveda še niso poznali.

Evropa je prišla v stik z grškim in arabskim znanjem šele nekaj stoletij kasneje, ko so se učenjaki odpravili v Španijo, se naučili arabsko in stare knjige začeli prevajati še v latinščino. Pri tem so se prevajalci soočali z različnimi izzivi, saj latinščina sprva ni imela dovolj izraznih možnosti, da bi lahko v njej povedali vse, kar je bilo zapisano v arabščini. Izmišljati so si morali nove besede in pravila, iz česar se je sčasoma razvila učena sholastična latinščina, ki je naslednja stoletja postala jezik znanosti.

A prav tovrstne jezikovne inovacije so bile v obdobju renesanse tarča zgražanja, saj so renesančni misleci kot ideal popolnosti obujali izvorno antično literaturo in jezik. Vendar ta pristna stara latinščina za znanost žal ni bila uporabna.

Za pripovedovanje zgodb, pesnjenje in drugo sporazumevanje so ljudje skozi stoletja praviloma uporabljali jezike, ki so jih govorili v vsakdanjem življenju, le za znanstvene razprave so se praviloma omejili na peščico posebej izbranih jezikov. Razloga za to sta predvsem dva. Znanstvene ideje morajo biti predstavljene tako, da dosežejo čim večji krog učenjakov, sicer nimajo vpliva. Prav tako mora biti tudi posamezni jezik posebej prilagojen temu, da ga je mogoče čim bolj enostavno uporabiti za opis znanstvenih idej.

Razvoj jezikov znanosti je v knjigi Scientific Babel: How Science Was Done Before and After Global English (University of Chicago Press, 2015) podrobno opisal zgodovinar Michael D. Gordin. Skozi pregled razvoja znanosti je prišel do zaključka, da izbor jezikov, ki jih uporabljajo znanstveniki za medsebojno izmenjavo idej, ni le posledica zgodovinskih naključij, ampak tudi obilice sistematičnega truda prevajalcev in drugih učenjakov, ki posamezni jezik uporabljajo pri svojem delu.

-