Zadnje čase se pogosteje pojavlja razprava o politiki znanosti. Opisal bom, kaj je po moje trenutno narobe v politiki znanosti in kaj je narobe v smeri razvoja politike znanosti. Opisal bom probleme v katere se zaletavam kot kemik. Sumim, da je podobno tudi na drugih področjih.
Ljudje se dovolj predvidljivo odzivajo na spodbude. Pričakoval bi sicer, da ljudje, ki delajo na področju znanosti, delujejo strogo v službi znanosti. Čista naivnost. Večina se v službi kariere podredi sistemu. Seveda obstajajo izjeme, ki se trudijo ohranjati znanstveno in raziskovalno etiko, a jih trenutni sistem hitro izreže iz znanstveno raziskovalnega kroga, če se vsaj deloma sistemu ne podredijo.
In sistem je trenutno obupen. Najprej so tu škandalozni razpisi, ki spodbujajo znanstvenike in raziskovalce, da se spremenijo v sofiste najslabše vrste, kjer je znanstveno-raziskovalna vsebina obrobna in je pomembna oblika projekta, uporabljenih izrazi in besedne zveze. Vznikajo podjetja, ki znanstvenike in raziskovalce učijo kako z besedno solato zakriti odsotnost vsebine. Očitno izgubljen Sokratov boj proti sofizmu.
Razpisi s strani državnih in evropskih institucij so v večini polni sekundarnih ciljev in pogojev, ki nimajo nič z znanostjo in osnovnim ciljem razpisa. V prijavi na razpis je potrebno prilagoditi cilje projekta razpisu, to pa raziskave in razvoj vsaj deloma odmakne (največkrat pa zelo) od osnovnih (želenih) ciljev uporabnikov raziskave in/ali raziskovalcev. Podrejanje pogojem razpisov odmakne delo znanstvenikov od znanosti, raziskovanja in razvoja in znanstvenike spremeni v birokrate, administratorje, diplomate, organizatorje dela in ne nazadnje turiste in gurmane. Torej denar, ki je bil vzet davkoplačevalcem z neke vrste obljubo, da bo namenjen za znanost se hitro začne izgubljati.
Najprej se začne izgubljati že v birokraciji državnih in evropskih institucij, ki pripravljajo razpise. Nato znanstveniki porabijo ogromno truda, časa in s tem denarja, da sestavijo projekt, da ustreza vsem razpisnim pogojem, ki nimajo dosti skupnega z znanstvenimi in raziskovalnimi cilji. Pilijo stavke in poetiko besednih zvez in iščejo partnerje, ki ustrezajo razpisu. Denar je potem dodeljen raziskovalni skupini, kjer pa je najpomembnejša (100 % finančno krita) projektna pisarna, ki ureja birokracijo.
Raziskovalna skupina je sestavljena iz partnerjev, ki ustrezajo razpisu in so največkrat daleč od idealne za izvedbo projekta. Raziskovalne institucije in industrijski parterji morajo biti iz ustrezne države in regije, biti morajo določene velikosti (SME) in imeti ustrezne službe znotraj institucije. Ne škodi, če gre za vplivne in lobistično močne institucije. Raziskovalci morajo biti pravega spola, starosti, obdobja v karieri in ostalih za znanost in raziskovanje nerelevantnih identitet.
Delo na projektu se začne, a doseganje želenega osnovnega cilja raziskave in/ali razvoja je omejeno s tehnologijami, ki morajo ustrezati razpisu, kot so nano, bio, grafensko, več-funkcionalno, pametno. Omejeno je z opremo, ki jo imajo neoptimalni partnerji in znanjem, ki ga imajo neoptimalni raziskovalci. Omejeno je s slabo organizacijo dela, ki ga organizirajo znanstveniki, ki niso nujno optimalni organizatorji dela. Omejeno je z največkrat togo razporeditvijo sredstev znotraj projekta po postavkah materiala, opreme, potnih stroškov, stroškov promocije in birokracije. Delo je moteno s prepogostim pisanjem poročil o napredku, periodičnih poročil, promocijskimi akcijami in sestanki v najrazličnejših državah.
Projekti, ki zaidejo v slepo ulico se največkrat izvedejo do konca, kar pomeni veliko škodo v času, denarju, delu in talentu, ki bi bil lahko uporabljen dosti koristneje.
Verjetnost za dosego osnovnega cilja raziskave in razvoja je torej močno zmanjšana ali pa je cena za dosego močno previsoka. Sekundarni cilji, ki so utopili primarne cilje, so z enakim leporečjem kot pri pisanju projekta, opisani v periodičnih in končnih poročilih. Realno pa so od npr. kohezijskih ciljev ostali načeti odnosi med partnerji, od npr. izobraževanih pa novi izurjeni prodajalci projektne megle. Svetli sociološki, družbeni in socialni učinki pa realno ostanejo neznanka. Realen rezultat projekta je kup poročil, nekaj člankov, promocijskega materiala in odločno premalo znanstvenih in raziskovalnih dosežkov.
To, da je kup poročil razmeroma nekoristen je jasno, kaj pa članki? Kvaliteta člankov je slaba in je rodila novo vejo raziskovanja o kvaliteti člankov. Poleg hudega problema ponovljivosti (1, 2), je tukaj tudi prilagajanje člankov zbiranju točk. Članki so žal primarno v funkciji pridobivanja naslednjih projektov. To prilagajanje vodi v izbiro varnih in modnih tem, ker se na ta način nabere največ točk. Vsaka sprememba v sistemu točkovanja, ki naj bi odpravila pomanjkljivosti, vodi v spremenjeno delovanje akterjev in prilagoditvi novemu sistemu. Po pravilu se vedno pojavijo nepričakovani, neželeni stranski učinki. Uvedejo se seveda novi popravki, ki naj bi te učinke odpravili. Sledi prilagoditev novemu sistemu in spet novi, nepričakovani, neželeni stranski učinki (3-5).
Protesti in zavzemanje za več denarja za »znanost«, brez opaznejših protestov proti trenutnemu očitnemu neznanstvenemu in celo proti-znanstvenemu sistemu organiziranja in financiranja znanosti in raziskovanja izpade samo kot vulgarno zavzemanje za več denarja.
Polje znanosti so žal začeli zavzemati politiki, karieristi in bleferji. Vedno manj je korelacije med človekom s kariero v znanosti in znanstvenikom, človekom z nazivi in izobraženim človekom.
Znanstveniki menda nočejo biti v službi gospodarstva, ni pa jim težko biti v službi politike. Verjetno zato, ker je v službi politike veliko več prostora za blef.
Res je, da se da realne probleme (gospodarstva) reševati brez globokega poznavanja bazičnih zakonitosti, vendar je tudi res, da nesposobnost reševanja realnih problemov nakazuje na nezadostno poznavanje bazičnih zakonitosti. Ker je polje znanja zelo široko, je za znanstvenika gibanje v območju bazičnega znanja, ki ne pride v stik z realnimi problemi dosti manj tvegano. Torej, če hočemo res dobro bazično znanost, mora ta nujno prihajati v stik z realnimi problemi (6).
Teza, da je državno vlaganje v znanost vzrok za gospodarsko uspešnost in splošni napredek države ima trhle noge. Grafi z lepo korelacijo med vlaganji in indikatorji uspešnosti držav so samo grafi z lepo korelacijo. Kje pa so dokazi vzročne odvisnosti? Teza bi bil bolj verjetna, če bi bil denar za znanost porabljen za znanost. Pa ni. Vendar tudi v tem primeru to ne bi bilo nedvoumno (7, 8).
Kje so rešitve? Verjetno je treba začeti postopoma, vendar vseeno odločno zamenjati smer. Raziskave na osnovi simulacij o vplivu spodbud v trenutnem sistemu financiranja kažejo, da te vodijo v prevlado slabih praks. Nadzorni mehanizmi v tem sistemu tega ne preprečijo (3). Tudi brez rezultatov teh raziskav verjamem, da je to očitno in se večina tega zaveda.
Kako zaupati, da bo znanstveno-politično-birokratski sistem dodelil denar pravim ljudem in pravim projektom? Zaupati bi morali tako njihovemu znanju kot njihovi nepristranskosti. Kar se tiče znanja, se postavlja vprašanje od kod predpostavka, da pripravljavci razpisa vedo v katero smer naj gredo raziskave in razvoj v danem trenutku? Ali vsaj vedo to bolje od znanstvenikov, raziskovalcev in uporabnikov raziskav v znanosti in gospodarstvu? Verjetno samo po neverjetnem naključju. Obstajajo nekatere sheme, kako pripravljavci razpisov dobijo informacije od raziskovalcev in industrije, kot je na primer SPS in podobno. Ampak zakaj delati komunikacijski ovinek, ki na poti omogoča vključitev lobijev, politike in splošnega šuma.
Razpisi bi morali biti čim bolj neomejeni glede smeri razvoja in popolnoma neomejeni glede izbire raziskovalcev, partnerjev, razporeditve sredstev znotraj projekta in podobno. Znebiti se je treba sekundarnih ciljev v razpisih. Tako kohezijskih, regijskih, socialnih, zaposlovalnih, turističnih, socioloških kot tudi izobraževalnih. Izobraževanje naj bo del projekta, vendar ne sme biti njegov cilj ali pogoj. Raziskovalne skupine naj pripravijo projekt, ki se jim zdi optimalen glede izbire ideje, partnerjev, finančne strukture in pričakovanih ciljev.
Pri izboru predloga projekta bi morala biti najpomembnejša ideja v povezavi s pričakovanimi učinki, seveda v odvisnosti od cene. Že v sami ideji se skriva veliko informacije o kompetentnosti nosilcev projekta. Za oceno ideje, bi moral biti odgovoren ocenjevalec brez sklicevanja na formalne kriterije. Težnja po vzpostavitvi učinkovitih formalnih sistemov ocenjevanja zveni lepo z obljubo jasnih in poštenih pogojev in transparentnosti odločitev, vendar je pretežno v funkciji izogibanja odgovornosti.
Dodatne informacije o kompetentnosti nosilcev projekta bi dobili še s par najbolj relevantnimi referencami sodelujočih v projektu. Tukaj so pomembne reference vseh sodelujočih v projektu. Znanstvene reference samega koordinatorja ali vodje projekta so manj pomembne, ker sposobnost koordinacije ni nujno odvisna od znanstvenih referenc. Sicer pa lahko že ena dobra in za projekt relevantna referenca dokazuje sposobnost raziskovalca za delo. Ocenjevalci predloga projekta bi se morali ozirati samo na vsebino referenc in vlogo raziskovalca pri izvedbi raziskave iz reference, ki naj bi bila relevantna za projekt. Vse točkovne ocene referenc so preveč nezanesljive in podvržene manipulaciji (3). Koristna bi bila tudi vsebina in kontekst citatov.
Ocena zaključenega projekta bi morala temeljiti na tem ali so bili doseženi osnovni cilji projekta (odkrita nova zakonitost, spojina, material, postopek, naprava, izvedena študija…). V primeru, da osnovni cilji projekta niso bili doseženi, bi avtorji morali v znanstvenem delu opisati novo zakonitost, ki je avtorjem projekta preprečila, da bi dosegli predviden cilj. To bi spodbujalo k pridobivanju kvalitetnega znanja in temeljitemu pregledu literature pred začetkom projekta. Morebiten opis nove zakonitosti pa bi prispeval k bazičnemu znanju.
Visoka ocena izvedenega projekta, ki bi dosegel čim večji delež pričakovanih ciljev ali opisal novo zakonitost, bi ocenjevalcu predloga projekta prinesel določeno nagrado v finančni obliki in oceni ocenjevalca. Ocenjevalci, ki bi znali najbolje oceniti predlog projekta bi postopoma morali prevladovati v sistemu. Verjetno bi razvijali nove, inovativne načine ocenjevanja.
V drugem koraku bi se morale agencije, ki financirajo raziskovanje in razvoj večinoma omejiti na financiranje bazične znanosti. Postopoma je treba ukiniti razpise z višjimi TRL-ji (bližje stopni proizvodnje). Končno se je treba nehati pretvarjati, da pisci razpisov vedo dovolj (ali sploh kaj) o tem kaj potrebuje trg in kako ga usmerjati (8). Podjetja in drugi neposredni uporabniki pa naj bi prevzeli financiranje neposredno uporabnih raziskav. Zunanja spodbuda za to bi lahko bila v davčni olajšavi in notranja v boljših poslovnih rezultatih. Na ta način bi bila smer raziskovanja optimalna za gospodarstvo in druge neposredne uporabnike, struktura projekta pa podrejena osnovnemu cilju. Aplikativni projekti bi verjetno dali tudi določene rezultate in vprašanja za področje bazične znanosti, ki bi jih raziskovalci lahko nadalje uporabili za bazične projekte. To bi področje bazične znanosti ohranjalo v občasnem stiku z realnimi problemi, kar zmanjša verjetnost, da zaidejo v pretežno nerelevantnost (6).
Kasneje bi tudi bazično znanost lahko deloma prevzeli zasebni donatorji – meceni. Teh je bilo v preteklosti veliko. Žiga Zois je naredil velik doprinos k kulturi in znanosti na slovenskem, v ZDA pa so bili in so še vedno zasebni donatorji pomembni pri financiranju znanosti (10) in izobraževanja. Na ta način so se financirale tudi bolj drzne in politično tvegane raziskave (11). V današnjem času pa bi se lahko popularizirale sheme skupinskega financiranja.
Moja osnovna teza je, da je potrebno čim bolj skrajšati pot med uporabnikom raziskav in raziskovalcem. Na ta način se poveča verjetnost smotrne porabe denarja za znanost, raziskovanje in razvoj, in ne za birokracijo, politične in ostale sekundarne cilje.
Več o temi (tekst ni nujno povzetek referenc):
- Florian Prinz, Thomas Schlange and Khusru Asadullah, Believe it or not: how much can we rely on published data on potential drug targets?, Nature Reviews/Drug Discovery, 2011
- C. Glenn Begley and Lee M. Ellis, Raise standards for preclinical cancer research, Nature, 2012, 483, 531–533.
- Bethany Brookshire, Blame bad incentives for bad science: https://www.sciencenews.org/blog/scicurious/blame-bad-incentives-bad-science
- Reinhard Werner, The focus on bibliometrics makes papers less useful, Nature, 2015, 517, 245.
- Ed Yong, The Inevitable Evolution of Bad Science, The Atlantic, 21. September 2016: https://www.theatlantic.com/science/archive/2016/09/the-inevitable-evolution-of-bad-science/500609/
- Daniel Sarewitz, Saving Science, Science isn’t self-correcting, it’s self-destructing. To save the enterprise, scientists must come out of the lab and into the real world, The New Atlantis, 49, Spring/Summer 2016, 4–40. https://www.thenewatlantis.com/publications/saving-science (https://soundcloud.com/tnajournal/interview-about-saving-science)
- Matt Ridley, The myth of basic science: https://www.wsj.com/articles/the-myth-of-basic-science-1445613954
- Nassim N. Taleb, Antifragile: Things That Gain from Disorder, Random House 2012.
- Friedrich August von Hayek, Prize Lecture, The Pretence of Knowledge, Lecture to the memory of Alfred Nobel, 1974: https://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1974/hayek-lecture.html
- Editorial, Private funding for science, Nature Methods, 2016, 13, 537.
- Kinsey Reports, financirani večinoma s strani fundacije Rockefeller: https://rockfound.rockarch.org/kinsey-reports
