Konec januarja leta 1975 sta pianist Keith Jarrett in ustanovitelj glasbene založbe ECM Manfred Eicher po dolgi vožnji z avtomobilom iz švicarskega Züricha zelo utrujena prispela v nemški Köln. V tamkajšnji veliki dvorani operne hiše naj bi imel ameriški glasbenik, ki je bil takrat na svetovni turneji, še isti večer samostojen koncert pred razprodano dvorano, ki sprejme več kot 1400 ljudi. Ker je bila v dvorani pred tem še redna operna predstava, je bil začetek pianističnega recitala predviden šele za nekaj minut pred polnočjo.
Jazz koncert v kölnski operni hiši je organizirala takrat sedemnajstletna Vera Brandes, ki ji je promocija dogodka zelo dobro uspela, saj je karte za nočni koncert razprodala. Ko sta pozno popoldan v mesto prispela še izmučena Jarrett in Eicher, si je oddahnila, saj je bilo videti, da se vse odvija po načrtu.
Majhen šolski klavir v veliki operni dvorani
Glasbenika sta si ob prihodu v dvorano takoj začela ogledovati pripravljen klavir. Pianisti svojega glasbenega inštrumenta žal ne morejo tovoriti s seboj, zato praviloma organizatorjem koncertov naročijo, kakšen klavir naj jim pripravijo. Tudi Keith Jarrett je Veri Brandes poslal natančno navodilo, da bo igral le na klavir znamke Bösendorfer 290 Imperial, ki so ga imenovali tudi Rolls-Royce med klavirji, saj je bil zelo velik in eden redkih, ki je imel dodatne tipke na klaviaturi.
Ko se je Vera v operi dogovarjala za koncert, so ji zatrdili, da glede klavirja ni težav, saj imajo v hiši prav takšnega, kot ga zahteva pianist. A kot je bilo videti, je pri prenosu informacije znotraj opere prišlo do nesporazuma, saj odrskim delavcem na dan koncerta velikega klavirja ni uspelo najti. Začasno je bil namreč shranjen na neki drugi lokaciji. V naglici so zato pripravili manjši klavir iste znamke, ki so ga sicer uporabljali za vaje.
Kot se spominja Vera, sta se glasbenika, ko sta opazila pripravljeni klavir, le tiho spogledala, ga v tišini večkrat obhodila in ločeno nanj zaigrala nekaj akordov. Po dolgem obdobju tišine je Eicher pristopil k Veri in ji na kratko povedal, da je pripravljeni klavir v preslabem stanju, da bi Keith lahko nanj odigral predvideni koncert. Ne le da ni bil uglašen, nekaj črnih tipk sploh ni delovalo, prav tako so se nožni pedali zatikali. Če ji ne bo uspelo najti boljšega klavirja, bo morala koncert odpovedati.
Iskanje izgubljenega klavirja
Vera se je seveda takoj podala v iskanje boljšega koncertnega klavirja, a časa ni bilo več veliko. Odhitela je do bližnjega telefona in začela klicati znance, pri katerih bi si lahko izposodila vrhunski klavir. Po več klicih ji je uspelo prepričati sošolkinega očeta, ki je bil direktor neke druge kulturne ustanove v mestu, da ji posodi njihov koncertni klavir, a bi morala sama poskrbeti za transport.
Ko je že začela zbirati sošolce, da bi ji pomagali pretovoriti klavir, je v opero prišel uglaševalec klavirjev in jo takoj postavil pred dejstvo, da sredi zime dragocenega inštrumenta nikakor ne more kar porivati po ulicah, saj ga bo zaradi izpostavljenosti vlagi poškodovala. Kot edino rešitev je predlagal, da poskuša usposobiti obstoječ manjši klavir, da bo vsaj uglašen, če se že vseh tipk tako hitro ne bo dalo popraviti.
Vera je vedela, da odpoved koncerta zanjo pomeni katastrofo, saj ni imela možnosti, da bi poslušalcem vrnila denar za vstopnice. Zato je stekla za pianistom, ki je že sedel v avtomobilu, da bi se odpeljal v hotel. Skozi odprto okno ga je milo prosila, da bi vseeno vsaj poskusil odigrati koncert. Takrat se je Jarrettu mlado dekle, ki je stalo na dežju, tako zasmililo, da se je odločil, da bo koncert vseeno odigral. Rekel ji je le: »Nikoli ne pozabi. Samo zate.«
Povsem izmučena sta se Jarrett in Eicher nato odpeljala v hotel, kjer nikakor nista mogla vsaj za nekaj ur zaspati, zato sta odšla na večerjo v bližnjo italijansko restavracijo. In tudi tu so se težave le še stopnjevale. Restavracija ni imela ustreznega prezračevanja, zato je bilo v njej izjemno vroče, prav tako pa so natakarji nekaj zamešali pri naročanju, zato je Jarrett hrano dobil na mizo po zelo dolgem čakanju šele petnajst minut pred trenutkom, ko je bil dogovorjen, da bo prišel v koncertno dvorano.
Na hitro je tako v usta zbasal nekaj hrane, ki mu ni teknila, in se povsem izmučen, saj prejšnjo noč ni skoraj nič spal, odpravil v operno hišo, kjer so tehniki že pripravili mikrofone, da koncert posnamejo. Tudi takrat še ni prav dobro vedel, ali bo koncert sploh lahko izvedel v celoti, saj šolskega klavirja kljub trudu v tako kratkem času uglaševalec ni mogel pretvoriti v koncertnega. Še vedno vse tipke niso delovale, prav tako ni imel primerno glasnega zvoka, saj je mestoma zvenel kot kak čembalo.
Nočni koncert, ki se je vpisal v zgodovino
A ko je malo pred polnočjo Keith Jarrett stopil pred do zadnjega kotička napolnjeno dvorano in zaigral prve akorde, so vsi vedeli, da so priča vrhunski predstavi, ki se bo vpisala v zgodovino. Ne le da je ameriškemu pianistu uspelo iz pokvarjenega klavirja z raznimi improviziranimi prijemi spraviti nove zvoke, ampak mu je uspelo po mnenju mnogih odigrati najboljši koncert svoje kariere.
Prav zato, ker je igral na slab klavir, je moral, da so ga v veliki dvorani sploh vsi slišali, igrati na za tisti čas nov način. Njegova leva roka je ustvarjala globok, hipnotičen in ponavljajoč se ritem, ki je krepil šibkost basov klavirja, z desno roko pa se je visokim tipkam raje kar izognil in se posvetil sredini klaviature. Rezultat je bila impresivna meditativna zvočna slika, ki je poslušalce povsem prevzela.
Ko so novembra istega leta pri založbi ECM posnetek koncerta izdali še v obliki albuma, je bil dobro uro trajajoč klavirski recital zelo dobro sprejet tako med kritiki kot pri poslušalcih. V naslednjih desetletjih so skupaj prodali več kot 3,5 milijona izvodov albuma, kar pomeni, da je nočni koncert na »pokvarjenem klavirju« postal najbolje prodajan samostojni jazz album in najbolje prodajan klavirski album vseh časov.
Kako spodbuditi inovativnost skupin?
Tim Harford v knjigi Messy: How to Be Creative and Resilient in a Tidy-Minded World (2016) koncert v Kölnu predstavi kot primer, kako lahko nepredvidljive naključne okoliščine, za katere se zdi, da vodijo v katastrofo in neuspeh, v nekaterih primerih pripeljejo do vrhunskih rezultatov, saj zahtevajo hitro prilagoditev novim okoliščinam. Keith Jarrett je bil prisiljen igrati drugače, zato je ustvaril zvoke, ki jih ne bi, če bi sedel za dobrim koncertnim klavirjem. A seveda zagotovil, da se bo zgodil čudež, v takšnih primerih ni, zato se nepredvidljivim okoliščinam vsi raje izognemo.
Harford v knjigi predstavi tudi študijo inovativnosti, ki so jo psihologi pod vodstvom Katherine Phillips izvedli pri ameriških študentih. Zanimalo jih je, kako sestava skupine vpliva na reševanje težkih nalog. Primerjali so uspešnost skupin, ki so jih sestavljali štirje študenti, ki so se medsebojno dobro poznali, s skupinami, v katerih so bili trije dobri znanci in oseba, ki je pred tem niso poznali. Izkazalo se je, da posamezniki samostojno rešijo naloge le v 44 odstotkih primerov, homogene skupine v 54 odstotkih, skupine z neznancem pa kar v 75 odstotkih primerov.
Zanimivo je bilo tudi preverjanje razpoloženja med študenti. Člani skupin, ki so bile sestavljene le iz prijateljev, so se zabavali in bili prepričani, da dobro rešujejo naloge, nasprotno pa so se člani skupin z neznancem večinoma počutili nelagodno in bili prepričani, da niso našli pravega odgovora na zastavljeno vprašanje. Člani nehomogenih skupin so v splošnem več dvomili, bili skeptični do predstavljenih idej in imeli občutek, da njihovo početje ni dovolj sistematično. Prijatelji v homogenih skupinah so nasprotno manjkrat podvomili o svojih odgovorih in postopku, ki so ga izbrali, a so bolj tekoče komunicirali, zato se jim je zdelo, da jim gre dobro.
Kot je na podlagi mnogih primerov ustvarjalni proces opisal Harford v knjigi, je včasih dobro, da nas kdo prisili, da nekaj naredimo drugače, kot smo prepričani, da je najboljše. Za ustvarjalni proces je gotovo koristno, da smo občasno soočeni z nepredvidljivimi okoliščinami, v katerih se ne počutimo domače. A podobno kot pianist Keith Jarrett ne bi nikoli namenoma igral na pokvarjenem klavirju, ker je verjetnost za neuspeh prevelika, si tudi nihče drug pri zdravi pameti ne bi zavestno želel, da se pomemben dogodek ne odvije po začrtanem scenariju.
