Razsvetljenstvo je bilo obdobje, ko so učenjaki nova znanstvena dognanja iz ozkega kroga strokovnjakov poskušali prenesti tudi v širši javni prostor. V jedru tovrstnih prizadevanj je bila priprava obsežne Enciklopedije, v kateri so nameravali na razumljiv in pregleden način povzeti vso takrat dostopno vednost.
Avtorji so si za cilj zadali nič manj kot »spremeniti način, kako ljudje mislijo«. Želeli so, da bi razum postal tisti, ki bi človeštvu razsvetljeval pot v prihodnost, s čimer se seveda vsi niso strinjali. Papež je denimo izdajo Enciklopedije obsodil in jo uvrstil na seznam za vernike prepovedanih knjig, a širjenja novih idej kljub trudu ni bilo mogoče zaustaviti.
Založniški projekt, ki je spremenil mišljenje ljudi
Zanimivo je, da se je eden najpomembnejših projektov v dobi razsvetljenstva začel s pretepom. Januarja leta 1745 so bogatemu pariškemu založniku Andréju le Bretonu predlagali potencialno zelo dobičkonosno naložbo. Založil naj bi prevod Ciklopedije – univerzalnega slovarja umetnosti in znanosti, ki so ga leta 1728 izdali v Londonu. Breton je bil nad predlogom navdušen, saj je že izdal prevod podobne knjige s področja medicine.
Za prevajanje Ciklopedije je izbral v Parizu živečega Angleža Johna Millsa, s katerim sta podpisala pogodbo in projekt preimenovala v Enciklopedija. A ko je v pregled prejel prve strani prevoda, je zgrožen ugotovil, da je v njih veliko napak, prav tako tudi francoščina ni bila najboljša. Ko je poskušal prevajalec ob slabem prevodu od založnika pridobiti še zagotovilo, da bo deležen dobička od prodaje, je Bretona to tako razjezilo, da je Millsa pretepel. Vse skupaj se je končalo na sodišču, za projekt enciklopedije pa se je zdelo, da je zašel v slepo ulico.
A ko so se nekaj mesecev kasneje strasti polegle, je Breton projekt ponovno oživil tako, da je sklenil zavezništvo s še tremi založniki, s katerimi bi skupaj financirali izdajo Enciklopedije. Za urednika so izbrali uglednega matematika z imenom Jean-Paul de Malves, s katerim so junija 1746 podpisali pogodbo o sodelovanju. Podpisu sta kot priči prisostvovala tudi Jean le Rond d’Alembert in Denis Diderot, ki naj bi prav tako pomagala pri pripravi knjige. Vendar tudi Malves ni bil vešč vodenja tako zahtevnega projekta, zato se je poleti 1747 umaknil. Za nova koordinatorja so tako imenovali njegova pomočnika d’Alemberta in Diderota.
V naslednjega četrt stoletja je pri projektu priprave Enciklopedije sodelovalo več kot 150 avtorjev, ki pa besedil niso prevajali, ampak so jih na novo napisali. Večinoma so bili člani pisemske republike, kot so svojo dejavnost opisali takratni znanstveniki, ki so si medsebojno izmenjavali ideje v obliki pisem in so bili pri tem vsi enakovredni, ne glede na to, kakšen družbeni položaj so imeli. Med pisci so bili tako tudi duhovniki in aristokrati, od slavnih učenjakov sta sodelovala denimo Voltaire in Rousseau, kot posameznik pa je največ dela opravil Louis de Jaucourt, ki je napisal kar četrtino vseh gesel.
Enciklopedija je na koncu izšla v 17 zvezkih besedila in 11 zvezkih ilustracij, kar je bilo bistveno več, kot so sprva načrtovali. Vsebovala je kar 74.000 gesel z več kot 2.800 ilustracijami, poslali pa so jo več kot 4.200 naročnikom po vsej Evropi.
Več desetletij intenzivnega in tveganega dela
Projekt je bil politično seveda tvegan. Cenzorji so ga sicer odobrili, a so ga vseskozi podrobno spremljali. V nekem trenutku so zaradi protestov jezuitov dovoljenje celo preklicali, a je nato sam vrhovni cenzor posredoval, da se delo ni povsem ustavilo. Šlo je namreč tudi za kar pomemben poslovni projekt, pri katerem so sodelovali mnogi pariški tiskarji, tako da ga niso mogli kar tako preklicati, saj bi s tem več tisoč ljudi spravili ob posel.
Enciklopedija je v javni prostor vnesla predvsem nov pristop glede sistema urejanja znanja. V uvodu sta urednika pojasnila, da bosta sestavke uredila glede na razumske kriterije in ne bosta sledila tradiciji. Vse znanje sta najbolj splošno razdelila v tri oblike miselnega delovanja. Pod spominom sta obravnavala zgodovino, pod domišljijo umetnost, pod razumom pa filozofijo in znanost. Pri tem je bilo najbolj subverzivno, da sta razodeto religiozno vednost, ki je bila prej temelj vsega znanja, uvrstila nekje ob strani med razne oblike vraževerja in magije.
Gesla so bila urejena po abecedi, kar je hkrati pomenilo, da so vse predstavljene pojme v knjigi obravnavali enakovredno. Najbolj sveta religiozna prepričanja so bila tako predstavljena ob geslih, ki so opisovala, kako se denimo proizvede medenino. Na koncu gesla evharistija je bilo denimo navedeno, naj bralec pogleda tudi geslo kanibalizem.
Zelo subverzivno je bilo tudi nepodpisano geslo politična avtoriteta (autorité politique), ki ga je Diderot napisal že za prvi zvezek Enciklopedije. V njem je poudaril, da vladar ne pridobi pravice do vladanja od Boga ali po naravi, ampak od drugih ljudi. Ti se mu lahko podredijo, ker so v to prisiljeni ali ker se tako svobodno odločijo. V vsakem primeru pa imajo pravico, da se glede svoje odločitve premislijo.
Prav tako je bilo pomembno to, da so praktično in inženirsko znanje obravnavali enakovredno teoretičnemu znanju. Avtorji enciklopedije so namreč natančno popisali in z risbami opremili tudi gesla o tem, kako kaj dejansko narediti, ne le kako nekaj razumeti. Hodili so po deželi in popisovali znanje obrtnikov, kjer je bila uporabnost izdelka vir avtoritete. Poleg besedil so bile zelo velik podvig tudi ilustracije, ki so shematično prikazale tudi mnoge obrtniške dejavnosti, za kar so morali risarji dolgo časa študirati postopke, da so jih lahko ustrezno prikazali.
Ustvarjanje pod strogim nadzorom cenzorjev
Ključna oseba pri pisanju Enciklopedije je bil Denis Diderot. Rodil se je leta 1713 v manjšem francoskem mestecu Langres, kjer je oče kot obrtnik izdeloval orodja za zdravnike. Ta je za sina predvidel, da bi si življenje izboljšal tako, da bi vstopil v meniški red in se povzpel po cerkveni hierarhiji. A se očetovi načrti žal niso uresničili, saj se je sin med študijem v Parizu navzel novih razsvetljenskih idej, ki so takrat krožile po tamkajšnjih kavarnah in salonih. Namesto s cerkveno kariero se je začel ukvarjati s pisanjem in prevajanjem.
Čeprav so se v Franciji prve polovice 18. stoletja rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na zgodovino, takratna država nikakor ni bila tolerantna do razsvetljenskih učenjakov. Diderot je odločnost oblasti, da stopi na prste novim prevratnim idejam, občutil na lastni koži. Zaradi proticerkvenih idej je prišel v navzkrižje s cenzorji, ki so njegovo knjigo prepovedali in ga za nekaj mesecev poslali v zapor. Takrat so mu zabičali, da naslednjič kazen ne bo odmerjena v mesecih, ampak v desetletjih. Diderot je grožnje vzel zelo resno, zato se je naslednja desetletja močno trudil, da ne bi ponovno razjezil cenzorjev.
Ko je nekoč zašel v finančne težave, mu je na pomoč priskočila kar ruska carica Katarina Velika. Odkupila je njegovo osebno knjižnico in ga hkrati imenovala za svojega knjižničarja. Knjige je lahko do smrti imel pri sebi v Parizu, nato pa so jih poslali v Rusijo.
Ko je Diderot umrl, je veljal za veliko mednarodno intelektualno zvezdo, a vsi so bili prepričani, da ga objavljena dela vseeno ne uvrščajo med najpomembnejše razsvetljenske učenjake. Takrat namreč skoraj nihče ni vedel, da je Diderot vseskozi zelo veliko pisal, a je svoja dela zaradi grožnje z zaporom skrbno skrival. Večine njegovih del sodobniki niso poznali, saj so jih po mnogih zapletih objavili šele več desetletij po njegovi smrti.
Vendar so bila ta skrita dela prav tako pomembna in prelomna, kot so bili zapisi v Enciklopediji. Kot pravi Andrew S. Curran v knjigi Diderot and the Art of Thinking Freely (Other Press, 2019), Diderot zaradi stroge cenzure ni pisal za svoje sodobnike, ampak za bralce v prihodnosti. Njegov celoten opus ga tako brez dvoma uvršča med najpomembnejše in najvplivnejše mislece razsvetljenstva.
Dve verziji digitalizirane celotne razsvetljenske enciklopedije:
- ENCCRE – Édition Numérique Collaborative et CRitique de l’Encyclopédie
- Encyclopédie: ou, Dictionnaire Raisonné des Sciences, des Arts et des Métiers, by Denis Diderot et al. | The Online Books Page
