Spoštovani gospod predsednik vlade RS,
uvrstitev najboljše slovenske univerze med 500 najboljših na šanghajski lestvici ni nekaj, na kar bi lahko bili posebej ponosni. Še bolj skrb vzbujajoče je nizko število (tudi normirano glede na velikost) in uspešnost slovenskih znanstvenikov na razpisih Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), kot najbolj uglednih raziskovalnih projektov (le sedem dobitnikov projektov ERC in samo približno 2-odstotna uspešnost prijav iz Slovenije v primerjavi s približno 12-odstotnim evropskim povprečjem). Dejstvo, da smo po uspešnosti v isti skupini kot večina vzhodnoevropskih držav, ne more biti tolažba, saj smo več kot dvakrat manj uspešni od Madžarske, zaostajamo tudi za Češko in Estonijo.
Podpora znanosti v Sloveniji od leta 2009, ko so se konstituirali centri odličnosti, ni bila deležna večjih ambicioznih iniciativ slovenske države. Investicije iz strukturnih skladov so se vrhunski znanosti na daleč izognile. Številne države iz EU13 so izbrale precej bolj ambiciozno pot. Češka je ustanovila več centrov odličnosti, pri čemer je vsakega financirala s približno 200 milijoni evrov, Poljska gradi sinhrotron in center za krioelektronsko mikroskopijo. Celo v primerjavi z Balkanom se slabo odrežemo – Hrvaška je med najpomembnejše prioritete postavila investicijo v Inštitut Ruđerja Boškoviča s 100 milijoni evrov, Srbija namenja 40 milijonov evrov za nanocenter, podobno ravnajo v Romuniji in na Madžarskem z večstomilijonskimi investicijami v znanost v zadnjih štirih letih. Razvitejše države so seveda še precej bolj ambiciozne.
Avstrija je leta 2009 ustanovila in izdatno financirala Institute of Science and Technology Austria in vanj privabila vrhunske strokovnjake z vsega sveta; inštitut je npr. samo v letu 2016 pridobil več projektov ERC kot cela Slovenija v desetih letih in danes dosega kar 48-odstotno uspešnost na razpisih ERC. Nedavno je avstrijska vlada namenila dodatno milijardo evrov za razvoj univerz, predvsem za dodatno izboljšanje infrastrukture in odprtje novih mest za vrhunske raziskovalce. Celo Nemčija želi kljub odlični znanosti izboljšati položaj svojih univerz med najboljšimi, zato s programom odličnosti (Exzellenzinitiative) podpira najboljše, in to tako na področju naravoslovnih, tehničnih in medicinskih kot tudi družboslovnih in humanističnih znanosti. Podobne programe imajo skoraj vse razvite države, ker se zavedajo, da vrhunska znanost prinaša nove tehnologije in nova znanja, ki so povezana s tehnološko razvito družbo.
Nedopustno je, da na številnih področjih najboljši študenti zapuščajo Slovenijo že po 1. bolonjski stopnji zaradi prepričanja, da v Sloveniji ne morejo razviti svojih potencialov. Poleg tega z davčno politiko še vedno kaznujemo raziskovalce na usposabljanju v tujini in jih skoraj silimo, da prekinejo stike z domovino. Z omejenimi finančnimi sredstvi ne moremo računati, da bi v Slovenijo privabili najboljše kadre od drugod, saj plače slovenskih raziskovalcev niso več zanimive niti za vzhodno Evropo ter Azijo, kaj šele za razvitejši del sveta. Tako imamo v kroženju možganov izrazito negativno bilanco.
Kljub jasnemu odmiku od številčnih kriterijev za izbor raziskovalnih projektov žal ni prišlo do zadostnega prodora koncepta podpiranja odličnosti. Že 19 let obstaja v financiranju znanosti močna inercija glede proporcev programskega financiranja, ki se niso bistveno spremenili, čeprav so nekatere skupine in institucije dosegle pomembne preboje, druge pa stagnirale. Še več, vedno bolj je prisotna želja po zapiranju v vrtičke in omejevanju v nekakšnem strahu pred bolj uspešnimi.
Za pomanjkanje podpore vrhunske znanosti je v največji meri odgovorna politika, ki ne prepoznava pomembne vloge znanosti in ostaja pri neizpolnjenih deklaracijah, kot je Raziskovalno-inovacijska strategija. Del odgovornosti nosi tudi znanstvena sfera, ki je pogosto zadovoljna s statusom quo oz. se boji, da bi izgubila še obstoječe financiranje. Slovenska znanost se kljub temu lahko pohvali s trendom rasti svetovno izjemnih dosežkov in mednarodno priznanih znanstvenikov.
Pri znanstveni odličnosti ne gre le za prestiž, ampak za generiranje vrhunskega znanja, ki ima številne multiplikativne učinke, od izobraževanja vrhunskih kadrov za vsa mesta v družbi do ustvarjanja visoke dodane vrednosti, ki zahteva številne druge ukrepe, za katere je čas na začetku mandata vlade. Nedvomno pa je vrhunska znanost osnova gospodarskega napredka in dolgoročne prosperitete držav.
Ob zavedanju potrebe po ohranjanju osnovnega nabora znanja v vseh disciplinah ne bo pomembnih prebojev brez prepoznavanja in podpiranja najboljših po mednarodno sprejetih kriterijih, na osnovi kvalitetne mednarodne recenzije in brez »slovenskih specifik«.
Za razvoj znanstvene odličnosti bo treba vložiti bistveno več sredstev, za kar so se deklarativno izrekle tako rekoč vse stranke, čeprav so trenutne prioritete vedno izrinile znanost v drugi plan. Menimo, da je skrajni čas, da Slovenija preusmeri investicije strukturnih skladov iz reševanja kratkoročnih problemov v znanost, ker nam bo le ta določala prihodnost. Ob tem je pomembno, da dodatnih sredstev ne bomo spet razdelili po ključu »vsakemu malo«, ampak da bomo jasno podprli najboljše in najbolj perspektivne skupine. Za začetek je vsekakor treba izdatno povečati višino kompetitivnih razpisov za projekte, da dosežemo vsaj 30 odstotkov uspešnosti, kar bi zagotovilo podporo vseh odličnih predlogov. Vzporedno je treba precej bolj izdatno kot doslej investirati v znanstveno infrastrukturo, s katero bomo lahko konkurenčni v svetovnem merilu.
Pomembno je, da podpora ne bo omejena le na en mandat, kot se je zgodilo s centri odličnosti, ampak da izdatno podporo znanosti dolgoročno podpirajo vse politične opcije, saj gre za slovenski strateški interes. Spodaj podpisani menimo, da bi si lahko oziroma bi si morali zastaviti ambiciozne cilje, kot je na primer uvrstitev slovenskih univerz med 200 ali vsaj 300 najboljših na svetu in podvojitev števila nosilcev projektov ERC v naslednjih petih letih, kar bosta zelo dobra kazalca znanstvene odličnosti, kar je naš cilj. Ta cilj lahko dosežemo samo s podpiranjem najboljših, z dobro infrastrukturo ter z mednarodno vpetostjo. Nove generacije vrhunskih mlajših raziskovalcev si lahko zagotovimo le, če bomo stimulirali povečanje števila slovenskih podoktorantov v najboljših skupinah v svetu in podprli njihovo vrnitev v Slovenijo s projekti za mlade doktorje in z začetnimi sredstvi za nove raziskovalne skupine. Za uspeh na razpisih za projekte ERC za uveljavljene raziskovalce je potrebna vrhunska produkcija v več kot desetletnem obdobju, za kar je potrebno trajno podpiranje najbolj ambicioznih kadrov in raziskav.
Pomemben premik mora biti storjen tudi z upravljanjem znanosti. Zaželeno bi bilo, da se na MIZŠ ter predvsem na ARRS poveča število strokovnjakov tudi s področja naravoslovja in tehnologije, ki bodo lahko »servisirali« znanost po zgledu znanstvenih agencij znanstveno bolj razvitih držav. Preobrazbo bodo gotovo morale izvesti tudi univerze, npr. s spremembo pedagoške obremenitve glede na znanstveno uspešnost ter s vključitvijo čim večjega deleža najboljših slovenskih in tujih raziskovalcev. S podpiranjem odličnosti bi mobilizirali veliko sedaj neizkoriščenih potencialov, s čimer bi motivirali več mladih, da ostanejo oz. se vrnejo v Slovenijo.
Spoštovani predsednik vlade, na vas in na celotni vladi je odgovornost za prihodnost Slovenije. Menimo, da bi z jasno podporo znanstvene odličnosti lahko obrnili trend in v petih do desetih letih lahko začeli žeti rezultate. Pozivamo vas, da že z letom 2019 povečate sredstva za znanost, in sicer vsaj proporcionalno v skladu z zavezami koalicijske pogodbe, ki določa dvig javnih sredstev za znanost z 0,38 na 1 odstotek BDP do leta 2022, prek MIZŠ in ARRS pa z ustreznimi mehanizmi zagotovite podporo in razvoj najboljšim in najperspektivnejšim skupinam ter področjem. Takšna podpora znanosti bi bila zagotovilo trajne dediščine vlade za prihodnje generacije.
S spoštovanjem,
dobitniki projektov ERC
prof. dr. Roman Jerala, Kemijski inštitut,
prof. dr. Dragan Mihailović, Inštitut Jožef Stefan,
prof. dr. Marta Verginella, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani,
prof. dr. Tomaž Prosen, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani,
prof. dr. Matevž Dular, Fakulteta za strojništvo, Univerza v Ljubljani,
prof. dr. Nedjeljka Žagar, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani,
doc. dr. Jaka Tušek, Fakulteta za strojništvo, Univerza v Ljubljani,
prof. dr. Jernej Ule, University College of London in Francis Crick Institute, VB,
prof. dr. David Šarlah, University of Illinois, ZDA
