Da se je lahko leta 1893 kot prva ženska vpisala na študij medicine na Univerzi v Rimu, Marii Montessori ni bilo treba zbrati le dokazil o znanju naravoslovja in latinščine, ampak je morala premagati tudi veliko predsodkov. Odgovorne na fakulteti je namreč skrbelo, da bo mlado dekle med študenti povzročilo preveč razburjenja, zato so ji dovolili prihod v predavalnico šele tik pred začetkom predavanj, ko so njeni kolegi že sedeli na svojih mestih.
Prav tako so imeli težave z organizacijo vaj iz anatomije, saj se jim je zdelo neprimerno, da bi dekle skupaj s fanti prisostvovala seciranju golih trupel. Vaje je morala zato opraviti sama v večernem času, kar je bilo zanjo zelo zahtevno in naporno. Kljub mnogim težavam in neprestanemu dvomu o svojih sposobnostih se je kmalu dokazala kot ena najboljših študentov.
Pomemben vpliv na njeno odločitev za študij medicine je imela domača vzgoja. Rodila se je 31. avgusta 1870 blizu Ancone v Italiji, kjer je oče delal kot državni uradnik, mati pa je izhajala iz ugledne italijanske akademske družine in je bila zelo dobro izobražena. Mario je vseskozi zanimala znanost, zato je obiskovala tehnično gimnazijo. Sprva je nameravala postati inženir, a se je na koncu odločila za medicino, čemur je oče nasprotoval, saj se je zavedal, da bo imela pri premagovanju predsodkov velike težave.
Čudežni uspeh na državnem preverjanju znanja
Med študijem se je posebej poglobila v pediatrijo in psihiatrijo. Močno jo je ganilo, ko je med obiskom psihiatrične bolnišnice videla, kako slabo skrbijo za otroke, ki so jih starši in zdravniki iz različnih razlogov označili kot mentalno zaostale. Z njimi so ravnali kot z zaporniki, saj jim niso omogočili nobenega šolanja, prav tako so jih strogo kaznovali, če so se kakor koli upirali.
Maria je hitro opazila, da so otroci v azilu nemirni in težavni tudi zato, ker se z njimi nihče ne ukvarja. Poskusno je tako sestavila skupino otrok iz bolnišnice, ki jo je začela učiti branja in pisanja, ob tem je razvijala metode, kako bi otrokom čim bolj olajšala učenje. Iz lesa je denimo izdelala črke, ki so jih otroci nato uporabljali pri različnih igrah. Podobna pomagala je naredila tudi za računanje, tako da je bilo učenje hkrati zanimivo in zabavno. Hitro je ugotovila, da otrokom pomaga, če pri učenju uporabljajo kombinacijo različnih čutil, prav tako pa je pomembno, da je v razredu sproščeno ozračje.
Manjšo senzacijo je povzročila, ko je svoj poskusni razred domnevno zaostalih otrok iz psihiatrične bolnišnice odpeljala na državni preizkus znanja. V nasprotju z vsemi pričevanji so se njeni otroci na testu branja in pisanja odrezali celo bolje od otrok iz običajnih šol. Maria je iz rezultatov sklepala, da je nekaj močno narobe s pedagoškimi pristopi v običajnih šolah, ki so temeljili predvsem na učenju na pamet. Otroke so namreč dojemali kot prazne posode, ki jih je treba napolniti z znanjem, dokaj nepomembno pa je bilo, kako to znanje otrokom podajajo.
Težave mlade znanstvenice
Žal je znanstvena in akademska kariera Marie Montessori kmalu po diplomi naletela na za tisti čas hudo oviro. Z mladim profesorjem psihiatrije Giuseppejem Montesanom, s katerim sta tudi raziskovalno sodelovala, sta se zaljubila, Maria pa je kmalu zatem zanosila. Lahko bi se sicer poročila, a to bi zanjo zelo verjetno pomenilo konec akademske kariere, saj se je od poročenih žena in mater takrat pričakovalo, da ostanejo doma in skrbijo za gospodinjstvo.
Nosečnost je zato skrivala, in ko se jima je 31. marca 1898 rodil sin Mario, ga je bila prisiljena oddati v rejo. Naslednja leta ga je pogosto obiskovala, a del dogovora je bil, da mu ne pove, da je njegova prava mati, Montesano pa ga je priznal kot svojega in zanj tudi plačeval stroške bivanja pri rejniški družini.
Z Montesanom sta sklenila tudi dogovor, da si bosta ostala zvesta in se ne bosta poročila z nikomer drugim, česar se Giuseppe ni držal. Kmalu se je poročil, kar je Mario močno prizadelo, zato je končala skupno delo v azilu za otroke. Sklenila je, da se bo dokazala z znanstvenimi raziskavami s področja izobraževanja. Bila je zelo delavna in sposobna, tako da je leta 1904 postala profesorica na Univerzi v Rimu, kmalu pa tudi predstojnica oddelka za antropologijo.
Ustanovitev hiše otrok
Nov izziv se je pojavil leta 1907, ko je v revnem rimskem predmestju San Lorenzo država z meceni poskušala izboljšati kakovost življenja tamkajšnjih prebivalcev. Mario so prosili, ali bi jim pomagala vzpostaviti vrtec za predšolske otroke, saj so jih starši največkrat puščali kar same doma, ko so odhajali na delo.
Maria je vrtec zasnovala na ugotovitvah svojega dolgoletnega opazovanja otrok. Vztrajala je, da so bili stoli, mize in drugo pohištvo v vrtcu prilagojeni velikosti otrok. Prav tako je ustvarila veliko iger in didaktičnih pripomočkov, ki so jih otroci lahko sami uporabljali, učitelji so jim pri tem le pomagali. Ena od značilnosti njenega pristopa je bila, da je poskušala pri učenju angažirati vse čute otrok.
Casa dei bambini, kot so vrtec poimenovali, je hitro postala zanimiva za časopise, saj so o Mariinem novem pristopu k vzgoji in izobraževanju poročali mnogi časopisi po Italiji in pozneje tudi drugod po svetu. Čudež iz rimskega predmestja so prihajali preučevat novinarji, politiki in znanstveniki.
Maria se je vseskozi zelo trudila, da bi svoje ugotovitve čim bolj jasno predstavila čim večjemu krogu ljudi. Skrbelo jo je namreč, da bi začeli njene pristope poenostavljati in spreminjati, zaradi česar ne bi bili več uspešni. Prav tako ni dopuščala, da bi vzgojitelji sami eksperimentirali in sproti prilagajali njene metode novim okoliščinam.
Leta 1909 je objavila knjigo o svojih dognanjih in odprla šolo za učitelje. Kmalu zatem so knjigo prevedli v angleščino, tako da je s svojim sistemom izobraževanja postala prepoznavna po vsem svetu. Ko ji je istega leta umrla mati, se je odločila, da sinu, ki je bil vmes v šolskem internatu, končno pove, da je njegova prava mati. Čeprav so bližnji prijatelji vseskozi vedeli za njeno skrivnost, je najstniškega sina nato javno predstavljala kot nečaka.
Od fašistov h Gandiju
V nove težave je zabredla, ko so prišli na oblast fašisti in so jo želeli izkoristiti za lastno promocijo. Po vsej državi so ustanavljali šole, ki naj bi sledile načelom metode Marie Montessori, a ideje Mussolinija v resnici niso bile blizu prepričanjem, po katerih naj bi se otroci najbolje učili, ko se počutijo svobodne in neodvisne. Maria je bila sprva sicer častna članica fašistične stranke, a je morala, ker je brezkompromisno zagovarjala svoja načela, skupaj s sinom pobegniti na Nizozemsko.
Po odhodu iz Italije je veliko potovala in v Angliji na nekem sprejemu srečala Mahatmo Gandija, s katerim sta se hitro ujela. Gandi je v njeni metodi videl možnost, kako bi čim hitreje izobrazil revne indijske množice. V letih pred drugo svetovno vojno sta tako s sinom Mariem, ki se je tudi izšolal za zdravnika, odpotovala v Indijo, kjer sta pomagala vzpostaviti nov šolski sistem. Maria je takrat prepotovala Indijo in za delo po svoji metodi usposobila več kot tisoč tamkajšnjih učiteljev.
Medtem je v Evropi izbruhnila vojna in kot italijanska državljana na britanskem teritoriju Indije sta postala potencialno nevarna, zato je bila Maria nekaj časa v hišnem zaporu, Maria pa so za več mesecev odpeljali v koncentracijsko taborišče. Za njeno 70-letnico, ki jo je praznovala leta 1940, je guverner Indije končno podpisal ukaz, da iz taborišča osvobodijo Maria, kar ji je sporočil s telegramom.
V Evropo se je vrnila šele po koncu vojne in ugotovila, da so v letih njene odsotnosti reformne ideje povsem zamrle. Zato se je ponovno podala na pot in predavala o pomenu dobrega izobraževanja. Večkrat so jo nominirali za Nobelovo nagrado za mir, a je ni dočakala, saj je 6. maja 1952 umrla na Nizozemskem, kjer je tudi pokopana.
Med uspešnimi posamezniki, ki pogosto poudarjajo, da je na njihov razvoj močno vplivalo obiskovanje vrtca Montessori, sta denimo oba ustanovitelja Googla Larry Paige in Sergey Brin, ustanovitelj Amazona Jeff Bezos, ustanovitelj Wikipedie Jimmy Wales, pisatelj Gabriel Garcia Markez in še mnogi drugi.
