Leta 1970 je slavni dirigent Zubin Mehta, umetniški vodja simfoničnega orkestra v Los Angelesu, v intervjuju za časopis The New York Times izjavil, da po njegovem mnenju ni dobro, če v simfoničnih orkestrih igrajo tudi glasbenice. Zgrožen je bil namreč nad ugotovitvijo, da ženske v orkestrih »moški obravnavajo kot sebi enake in si celo hlače preoblačijo pred njimi. To je grozno!«
Seveda se je na izjavo indijskega maestra upravičeno usula ploha kritik. Pred koncertno dvorano, v kateri je dirigiral, so se odvili tudi protesti, a na njegovo kariero dogodek ni pomembno vplival. To je bil namreč še zmeraj čas, ko je bilo glasbenic v večini orkestrov manj kot pet odstotkov, v nekaterih najbolj slavnih, kot so dunajski filharmoniki, pa ni bilo sploh nobene. A če je konservativnega dirigenta pred pol stoletja zmotilo, da ženske v orkestrih postajajo povsem enake moškim, in se mu je zdelo narobe, da se pri članih orkestra izgubi vsakršna razlika med spoloma, se je v naslednjih desetletjih izkazalo, da ima lahko prav takšno sistematično brisanje vsakršnih razlik med moškimi in ženskami v resnici zelo veliko emancipacijsko moč.
Če je bil v začetku sedemdesetih let 20. stoletja delež glasbenic v najbolj znanih orkestrih še zelo majhen, se je kmalu zatem začelo razmerje v zastopanosti obeh spolov vztrajno spreminjati. Konec 20. stoletja je bilo glasbenic že dobra četrtina, danes jih je, vsaj v 250 največjih orkestrih v ZDA, že več kot polovica.
Ker tako očitnega napredka glede izenačitve zastopanosti spolov, kot smo mu bili priča v simfoničnih orkestrih, na večini drugih področij vsaj na globalni ravni ni bilo mogoče zaznati, se velja vprašati, kaj je bilo v tem primeru drugače. Je bila sprememba posledica javnih protestov in zgražanj nad takšnimi idejami, kot jih je zastopal Zubin Mehta? Ali je na dogajanje vplivalo nekaj povsem drugega?
Raziskovalki Cecilia Rouse iz Princetona in Claudia Goldin iz Harvarda sta leta 2001 zbrali veliko podatkov o najrazličnejših avdicijah za sprejem v ameriške simfonične orkestre v drugi polovici 20. stoletja. V obsežni analizi jima je uspelo jasno pokazati, kaj je bil dejanski vzrok bistvenega povečanja števila glasbenic.
Leta 1952 so pri bostonskem simfoničnem orkestru prvi začeli avdicije za nove člane in članice stalne zasedbe izvajati tako, da so morali kandidati igrati za zaveso. Nekdo si je namreč zelo pametno domislil, da bo komisija za izbor dejansko presojala le sposobnost igranja, ne pa tudi videz in druge lastnosti kandidata, če bo ta ostal ves čas skrit za zaveso.
V naslednjih desetletjih so prakso slepe avdicije, kot so postopek poimenovali po analogiji s slepim testiranjem zdravil, prevzeli še drugi večji orkestri po ZDA, a sprva na uspešnost žensk ni bistveno vplivala. Izkazalo se je, da lahko komisija razloči kandidate po spolu že zgolj po tem, kako je slišati njihova hoja, ko pridejo na oder. Ženski čevlji, sploh če so s peto, zvenijo bistveno drugače kot moška obuvala. Šele ko so uvedli tudi pravilo, da se morajo kandidati sezuti, preden stopijo na oder, se je začelo razmerje med spoloma v orkestrih dejansko spreminjati.
Cecilia Rouse in Claudia Goldin sta v raziskavi pokazali, da se s slepo avdicijo možnosti za napredovanje v naslednji krog izbora ženskam povečajo za 50 odstotkov. V zadnjem krogu avdicije, ko se dejansko odloča o tem, kdo bo dobil službo, pa se možnosti glasbenicam za uspeh, če igrajo za zaveso, povečajo za kar trikrat.
Na Univerzi Harvard so v okviru programa, pri katerem preučujejo metode, kako povečati enako zastopanost spolov na javnih funkcijah in v podjetjih, pripravili kratka navodila, kako se je najbolj pametno lotiti uveljavljanja enakosti spolov. Pravijo, da moramo izhajati iz predpostavke, da so človeški možgani po svoji naravi vedno pristranski. Napaka, ki jo pogosto storimo, je namreč v tem, da si predstavljamo kot ideal situacijo, ko so vsi predsodki odpravljeni.
Žal se pristop, pri katerem poskušamo s kaznovanjem, smešenjem in zasmehovanjem spremeniti tiste, ki izražajo predsodke, praviloma ne obnese, če na drugi strani ni posameznika ali organizacije, ki bi bila tako ali drugače odvisna od tega, kakšen ugled ima v javnosti. Da bi premagali predsodke in pristranskost, se prav tako ne smemo zadovoljiti le s formalno enakopravnostjo vseh kandidatov. Tudi če so vsi ljudje pred zakonom in v postopkih povsem enakopravni, je pomembno predvsem, da že vnaprej onemogočimo, da bi predsodki sploh vplivali na odločanje.
Da bi bila družba čim bolj pravična, vključujoča in učinkovita, moramo tudi na drugih področjih postopati podobno, kot zadnja desetletja simfonični orkestri izvajajo avdicije. Da smo dejansko nepristranski, naši možgani sploh ne smejo dobiti informacij, ki bi jih lahko zmotile pri odločanju. Zavzemati se je treba za takšne postopke izbora, pri katerih ne bo zagotovljena le enakopravnost, ampak tudi dejanska enakost vseh kandidatov in kandidatk.
Glede članstva v orkestrih so bili moški in ženske vsaj na papirju že dolgo enakopravni, izjema so bili le dunajski filharmoniki, kjer so po ostrih protestih in grožnjah z bojkotom šele leta 1997 formalno omogočili sprejemanje glasbenic. Razmerje med spoloma se je začelo izenačevati šele, ko so za zaveso postali glasbeniki in glasbenice tudi dejansko enaki v vsem drugem kot le v igranju inštrumenta.
