Avtor besedila: Tina Bilban; Ilustracije: Ivan Mitrevski
Opis, ki je skladen z dejanskim stanjem, s stvarnostjo
Resnica je eden od temeljnih abstraktnih izumov, na podlagi katerih razumemo in razlagamo vse ostale, zato ga je izjemno težko določiti. Ko določamo resnico, pravzaprav iščemo resnico o resnici. V vsakodnevnih pogovorih imamo najpogosteje za resnično tisto, kar se sklada z dejanskim stanjem, s stvarnostjo. Res je, da sem zjutraj vstal, pojedel zajtrk in si umil zobe. In ni res, da so me zjutraj še iz postelje ukradli vesoljci in me povabili na večerjo na Mars. Včasih pa resnico pojmujemo na drugačen način, rečemo npr., da je očem skrita ali pa da iščemo globljo resnico. Takrat kot resnično razumemo prav tisto, kar se (na videz) ne sklada z dejanskim stanjem, s stvarnostjo. Rečemo npr., da nekdo, ki se v danem položaju obnaša zelo nasilno, v resnici ni tak. Filozofi so resnico pogosto opisovali kot nekaj, kar se nanaša na drugo, drugačno stvarnost. Tako je starogrški filozof Platon nasproti svetu stvari postavil še svet idej, ki predstavljajo resnico stvari, njihovo bistvo. Podobno se resnica pogosto navezuje na drugo ali drugačno stvarnost. Tako npr. Jezus v Svetem pismu samega sebe opiše kot »pot, resnico in življenje«; verni ljudje naj resnice ne bi iskali v dejstvih zunanjega sveta, ampak v bogu. Tudi znanost pogosto išče »globljo resnico«, a pri tem ne gre za opisovanje druge stvarnosti, temveč za poskus najti čim boljši opis dejanskega stanja, opis, ki bo najbolj točen in najbolj preprost. Pri tem pa je stvari včasih treba pogledati z drugega zornega kota ali pa celo oblikovati nove abstraktne izume, s pomočjo katerih jih lahko bolje opišemo.
Resnica je v očeh opazovalca
Če rečemo, da je resnica opis, ki je skladen z dejanskim stanjem, s stvarnostjo, se nam postavi vprašanje, kako lahko o tej skladnosti presojamo. Kot najboljša se kaže statistična rešitev: več ljudi ko se strinja, da je nekaj skladno z dejanskim stanjem, bolj zagotovo to drži. Kaj pa, če je cela skupina presojevalcev pristranska? Kot npr. skupina ljudi, ki so jim prevezali oči in preučujejo slona. Potem potrebujemo večjo skupino čim bolj nepristranskih opazovalcev. Toda ali ni vsako opazovanje tako ali drugače pristransko – omejeno z našimi možnostmi spoznavanja, predhodnim znanjem in interesi? Zato je treba, ko presojamo, ali je nekaj resnično ali ne, upoštevati način in kontekst opazovanja, naravo opazovanega in interese opazovalcev. Če upoštevamo vlogo vseh teh elementov, ne moremo več trditi, da je resnično tisto, kar je skladno z dejanskim stanjem, s stvarnostjo. Stvarnost kot taka, brez vpliva našega načina spoznavanja in razumevanja, nam namreč ni dosegljiva. Torej je abstraktni izum resnice neuporaben, saj ne moremo presoditi, kdaj je nekaj zares resnično. Lahko pa rečemo, da je nekaj resnično, kadar se ljudje strinjamo, da se sklada z dejanskim stanjem, ali da je nekaj resnično, če se kar najbolj sklada z dejanskim stanjem. Če resnico presojamo na tak način, stvari niso le resnične ali neresnične, ampak so lahko tudi bolj ali manj resnične. Tako resnice ne razumemo več kot nečesa, kar neodvisno od naših omejenih sposobnosti opazovanja in razumevanja biva v drugem svetu. Razumemo jo kot nekaj, s čimer označujemo svoje opise sveta. Mama za svojega otroka, ki se v razredu vede nasilno, trdi, da v resnici ni tak. Učitelj, nasprotno, trdi, da svojega otroka slabo pozna in da je ta v resnici zelo nasilen. Oba opazovalca opisujeta otroka v različnih kontekstih, z različnih zornih kotov, verjetno tudi z različnimi merili. Kaj pa takrat, ko ne ocenjujemo neke »globlje« resnice, ampak površinska opažanja – kaj se je zgodilo ali kaj se ni. V tem primeru potrebujemo samo nekoga, ki je dogodek opazoval in bo povedal po resnici. A tudi takrat stvar ni tako enostavna. S pomočjo iluzij lahko ljudi zavedemo, da so prepričani, da so videli nekaj, česar v dejanskem stanju ni bilo. Obstoj iluzij nam je poznan iz različnih čarovniških šovov, kjer nas osupne prav to, da vemo, da stvarnost ne more biti taka, kot se nam kaže. Kaj pa iluzije izven čarovniških šovov? Morda je celota tega, kar zaznavamo, sestavljena iz iluzij. Naša najmočnejša opora pri presojanju resničnosti opazovanega so naš razum in spomini. Če se opaženi dogodek sklada z našimi izkušnjami in ustreza merilom našega razuma, potem je edino smiselno, da ga imamo za resničnega. Lahko se zgodi, da se kakšen od tako potrjenih dogodkov kasneje izkaže za neresničnega. A to bomo znova ugotovili prav s pomočjo svojega razuma. Razum je tisti, ki stvarem podeli »status« resničnosti, in tisti, ki na podlagi novih informacij ali po naknadnem premisleku tak »status« prekliče.
*Resnica je poglavje v knjigi 50 abstraktnih izumov, ki je v letu 2017 izšla pri založbi Miš. Knjiga opisuje 50 izbranih temeljnih konceptov, ki smo jih oblikovali, da bi z njimi opisali, uredili in drugim posredovali svoj svet. Oblikovali smo jih skozi stoletja odkrivanja sveta, danes pa našega sveta brez njih sploh ni – ženemo se za srečo, živimo v demokraciji, sestavljeni smo iz kvantov, nezadržno se staramo. A v vsakodnevnem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo. Knjiga želi zahtevno, a pomembno, tematiko približati tudi mlajšim bralcem, zapleteno ozadje temeljnih konceptov pa razložiti na čim bolj enostaven način.
Na Slovenskem knjižnem sejmu je knjiga 50 abstraktnih izumov prejela nagrado za najlepše oblikovano poljudno knjigo.
http://www.zalozbamis.com/knjige/50-abstraktnih-izumov/
