Avtor besedila: Tina Bilban Ilustracije: Ivan Mitrevski
Kot dobro lahko opišemo tisto, kar ima veliko vrednost oziroma je kakovostno. Vendar za koga? In v kakšnem kontekstu?
V starejših filozofskih sistemih dobro ali Dobro pogosto nastopa kot nekaj absolutnega, kot tisto, kar združuje vse pozitivne lastnosti. Glede na to absolutno dobro nato merimo, kako dobre so stvari okoli nas. V sodobni filozofiji pride do relativizacije številnih abstraktnih izumov, med njimi tudi dobrega. To pomeni, da se nekaj dojema kot dobro (le) v določenem kontekstu. Odvisno je od tistega, ki opazuje, od načina merjenja ipd. Trdimo, da je nekaj dobro, če ima veliko tistega, kar se nam zdi v določenem kontekstu pomembno. Torta je dobra, če ocenjujemo njen okus. Ni pa dobra, če ocenjujemo, kaj je dobro za naše zdravje.
Ideja Dobrega
V antični Grčiji je dojemanje dobrega povezano z iskanjem smotra, ki naj bi usmerjal vse dogajanje v naravi. Starogrški filozof Platon je kot smoter vsega razumel dobro. Nujen vzrok tega, da npr. sedim, je, da imam telo, sklepe in kosti, ki mi to omogočajo. Smoter tega, da sem se usedel, pa je, da sem se odločil, da je to dobro. Platon stvari v našem svetu razlaga s svetom idej. Poleg našega sveta množice posameznih stvari z obliko in snovjo, meni Platon, obstaja tudi svet abstraktnih idej, nekakšnih popolnih oblik. Stvari v našem svetu so le odsevi teh idej. Nekdo npr. ni velik zaradi svoje glave ali nog, temveč zaradi velikosti, ki je odsenčenje ideje Velikosti. Tako je tudi z dobrim, nekaj je dobro, ker je odsenčenje ideje Dobrega. Ideja Dobrega je najpomembnejša ideja. Tudi vedenje in resnica sta zelo pomembna, a če sta vedenje in resnica kot svetloba, je Dobro kot sonce, je smoter vsega, kar se dogaja v našem svetu.
Dobro v etiki
Pri Platonu je ideja Dobrega najvišja ideja, tudi resnično in lepo sta povezana z dobrim. Pogosto pa dobro kot tako omejujemo na kontekst etike. Če za človeka rečemo, da je dober, ne mislimo (nujno), da je lep ali pameten, temveč da deluje tako, da drugim ne škoduje, temveč jim pomaga. Etika je veja filozofije, ki se ukvarja z dobrim v smislu dobrega ali slabega odnosa do drugih in do okolja. Etiko včasih razlagamo tudi kot tisto, kar se ukvarja s pravilnim in napačnim. Razlika je v tem, da pravilno in napačno po navadi razumemo v odnosu do predpisov ali dogovorov. Dobro ali slabo dejanje pa lahko povežemo tudi z načeli, ki presegajo predpise. Vrlini, ki jo zasledujejo ta načela, bi lahko rekli človečnost. S tem je dobro ali slabo dejanje tudi bolj relativno, saj je odvisno od (nenapisanih) postavk, iz katerih izhajamo. K nam se npr. zateče pobegli zapornik. Pravilno, torej sledeč obstoječim zakonom, bi bilo, da ga predamo policiji. Kaj pa je dobro? Morda vemo, da je bil zapornik po krivem obsojen, na oblasti je zlobni diktator, ki mu je politični zapornik nasprotoval, zato je pristal v zaporu. V tem primeru je dobro, če zaporniku na begu pomagamo. Kaj pa, če vemo, da se jezni diktator lahko maščuje nad našimi otroki, je naše dejanje še vedno dobro? Morda pa zaporniku nismo pomagali, ker bi zaupali v njegovo nedolžnost, temveč zato, ker nam je v zameno za pomoč ponudil veliko denarja. Naše dejanje bi zdaj težko označili kot dobro.
Kako torej določiti, kaj je dobro in kaj je slabo? Eden najbolj znanih načinov določitve dobrega delovanja je Kantov kategorični imperativ. Nemški filozof Immanuel Kant je bil prepričan, da nas lahko razumno mišljenje pripelje do splošnih zakonitosti, ki sicer ne obstajajo vnaprej, tako kot npr. obstajajo logični zakoni. Kantov kategorični imperativ veli, da vedno deluj tako, da lahko vodilo tvojega delovanja postane splošni zakon. Kantov kategorični imperativ včasih povezujejo z zlatim pravilom, ki je skupno številnim kulturam in veram, najdemo ga na primer v Konfucijevih tekstih, Bibliji in Koranu – »stori drugemu, kar si želiš, da bi drugi storil tebi«. A med Kantovim kategoričnim imperativom in zlatim pravilom obstaja bistvena razlika – zlato pravilo se nanaša na posamezno konkretno dejanje v odnosu do drugega človeka, Kantov kategorični imperativ pa na splošni zakon. Če bi se mi sami znašli v položaju pobeglega zapornika, bi si gotovo želeli, da bi nam ljudje pomagali na begu. Toda ali si želimo, da bi pomoč pobeglim zapornikom na begu pred »roko pravice« postala splošni zakon?
Za primerjavo etičnih izhodišč se včasih uporablja miselni poskus z vlakom, ki nenadzorovano drvi proti trem ljudem, privezanim na tire. Nimamo dovolj časa, da bi jih rešili, ali moči, da bi ustavili vlak. Lahko pa ga preusmerimo na drug tir, kjer bo povozil le enega človeka. Kaj je v tem primeru dobro?
*Dobro je poglavje v knjigi 50 abstraktnih izumov, ki je v letu 2017 izšla pri založbi Miš. Knjiga opisuje 50 izbranih temeljnih konceptov, ki smo jih oblikovali, da bi z njimi opisali, uredili in drugim posredovali svoj svet. Oblikovali smo jih skozi stoletja odkrivanja sveta, danes pa našega sveta brez njih sploh ni – ženemo se za srečo, živimo v demokraciji, sestavljeni smo iz kvantov, nezadržno se staramo. A v vsakodnevnem življenju se s pomenom abstraktnih izumov le redko ukvarjamo. Knjiga želi zahtevno, a pomembno, tematiko približati tudi mlajšim bralcem, zapleteno ozadje temeljnih konceptov pa razložiti na čim bolj enostaven način. Knjiga 50 abstraktnih izumov je na Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najlepše oblikovano poljudno knjigo.
http://www.zalozbamis.com/knjige/50-abstraktnih-izumov/
