Odprto pismo prof. dr. Petra Mačka objavljeno v Dnevnikovem Objektivu 4. 3. 2017.
Doktorsko disertacijo N. Verdel »Kemijsko-fizikalne lastnosti epitaksično vtisnjenih struktur enostavnih in kompleksnih kemijskih spojin«, v javnosti bolj znano kot »doktorat o informirani vodi«, sta leta 2012 zavrnila strokovna komisija za zagovor in senat Biotehniške fakultete (BF) v skladu s statutom Univerze v Ljubljani in pravili Biotehniške fakultete. Nekdanji rektor UL prof. dr. S. Pejovnik in sedanji prof. dr. I. Svetlik sta protipravno omogočila N. Verdel ponovni zagovor pred strokovno neustrezno komisijo in podelitev doktorata znanosti dve leti pozneje. Sporna sta tako neobičajno nadaljevanje postopka na rektoratu UL kot vsebina doktorata. Ta postopek zahteva pravno presojo, ker gre za sum kaznivega dejanja neupravičene porabe javnih sredstev in protipravne pridobitve naslova doktorice znanosti.
Vsebinsko je »doktorat o informirani vodi« šolski primer psevdoznanosti, ki celo ni originalna, saj je slaba ponovitev že prej zavrnjenih špekulacij, da naj bi voda imela spomin oziroma da naj bi tvorila trajne skupke v tekočem stanju. Glede na to, da doktorandki, mentorju in somentorju ni uspelo dokazati hipoteze o spominu vode, so naknadno poskusili prepričati preostale, da voda s »staranjem« (enoletno stanje) v steklenih posodah spremeni svojo tekočnost (viskoznost oziroma reološke lastnosti), kar so razlagali s povečano električno prevodnostjo vodnih raztopin po »staranju«. Takšno morebitno povečanje viskoznosti »starane vode« bi lahko dokazovali z ustreznejšimi metodami za določanje reoloških lastnosti tekočin, pa niso. Pri tem pa so tudi skrajno tendenciozno zanemarili splošno znan pojav izluževanja silicijevih spojin iz stekla in dejstvo, da se po izluženju tvori več različnih silicijevih kislin, vključno s polisilicijevimi. Te negativno nabite snovi nato dejansko povečajo električno prevodnost takšne zmesi, kot je že dalj časa znano v znanstveni literaturi. To doktorandka in sodelavci gladko prezrejo in pripišejo spremembo električne prevodnosti povečanju viskoznosti starane vode, to je avtotiksotropiji, kot učeno imenujejo domnevni pojav.
Kljub zdravi pameti in večinskemu nasprotnemu mnenju stroke (izjeme so doktorandka, mentor in somentor) ter kljub več pozivom rektorju, da ta doktorat ponovno pregleda neodvisna strokovna komisija, je Univerza v Ljubljani po neupravičeno ponovljenem zagovoru priznala ta doktorat kot znanstveno delo. Kasneje se je komisija za etična vprašanja UL pri tem sklicevala na sicer zelo sporno objavo N. Verdel in sodelavcev v mednarodni reviji in na »12 citatov«, zanemarila pa vsaj več sto prejšnjih originalnih in preglednih znanstvenih objav o izluževanju snovi iz stekla in še veliko več citatov (več tisoč) ter večje število objav in ustreznih citatov o lastnostih silicijevih kislin, ki se tvorijo po izluževanju iz stekla. Še več, zanemarila je tudi dejstvo, da so bile podobne špekulacije v uglednih revijah Nature in Science že zavrnjene pred desetletjema. Bomo tako kljub temu morali verjeti špekulacijam iz spornega doktorata in temu primerno spreminjati učbenike ter poučevati študente o novih lastnostih vode? Ali s tem psevdoznanost oziroma tako imenovana »alternativna« in »odprta« znanost dobivajo domovinsko pravico na Univerzi v Ljubljani? Ali celo širše v slovenskem šolstvu, kot že kažejo nekatere podobne psevdoznanstvene raziskovalne naloge iz gibanja Znanost mladini?
Glede na to, da gre v primeru »doktorata o informirani vodi« za lahko dokazljiv in šolski primer psevdoznanosti, pozivam Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, da se v skladu s 3. členom zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti opredeli do tega pojava. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kakšno mnenje ima o tem doktoratu Inženirska akademija Slovenije.
PETER MAČEK, nekdanji predsednik komisije za zagovor doktorskega dela
