Slavni film “Čudež življenja” se začne z vprašanjem “Kdaj se življenje zares začne?” Odgovor je, s spočetjem. V trenutku spočetja nastane “edinstven človeški DNK”, ki se “ne bo nikoli več ponovil”. Zato so “v trenutku spočetja vse dojenčkove fizične značilnosti: spol, barva oči in las, že bile določene.”
V ozadju te predstavitve je temeljni argument proti splavu, da človeška oseba nastane ob spočetju, in da ji je zato treba priznati temeljno dostojanstvo in pravico do življenja od spočetja naprej.
Toda, ali ob spočetju res nastane “edinstven” človeški DNK, tak, ki določa edinstveno – torej eno, človeško bitje? Ne nujno: v primeru enojajčnih dvojčkov se lahko več dni po spočetju embrio razdeli na dva dela. Seveda je vsak izmed enojajčnih dvojčkov “edinstven” človek, kljub temu, da sta genetsko enaka. A ta “edinstvenost” vsakega izmed njiju ni mogla nastati ob spočetju, ko je bil embrio en sam. Povedano drugače, v primeru enojajčnih dvojčkov trditev, da človeška oseba nastane ob spočetju, ne more zdržati, razen če dopustijo, da se kasneje ena človeška oseba pomnoži v dve, kar pa je precej absurden zaključek. (Npr.: kaj naj bi se zgodilo s “primarno” osebo? Je izginila in sta jo nadomestili dve novi? Se je naselila le v enega izmed dvojčkov? Od kod tedaj oseba drugega dvojčka? … Itd.)
Poanta vsega je, da je biološko nastanek človeškega bitja kompleksen proces, z oploditvijo (ki je že sama kompleksna) kot enim delom procesa, ki pa ga nikakor ni mogoče enosmerno povezati s tisto “edinstvenostjo”, ki jo pripisujemo človeškemu bitju, ki mu priznamo polni status moralne osebe. V primeru enojajčnih dvojčkov je cepitev embria za nastanek edinstvene človeške osebe pomembna enako, kot oploditev. Ali, če gremo naprej, katera druga stopnja v kontinuiranem procesu biološke reprodukcije (nastanek jajčeca, spermija, …)
Tetragametski himerizem je denimo okoliščina, ko embrio nastane iz dveh različno oplojenih jajčec. Obratno od enojajčnih dvojčkov tako dva “trenutka spočetja”, če uporabimo izraz iz filma, rezultirata v nastanku enega človeškega bitja. Spet, če bi veljalo, da “edinstveno” človeško bitje nastane v trenutku spočetja, kako sta se tedaj ti dve osebi čudežno zlili v eno? (Prav tako “vse fizične lastnosti”, ki jih determinira genetika, pri tetragametskih posameznikih niso bile določene v trenutku oploditve, ampak kasneje ob nastanku tetragametske himere …)
Da zaključim: odgovor na vprašanje, kdaj in zakaj človeškemu bitju priznam tisto lastnost – lahko jo imenujemo moralna oseba, “edinstvenost”, dostojanstvo, ali še kako drugače -, da mu ne smem zgolj po svoji odločitvi vzeti življenja, odpira neko drugo linijo razprave. Je pa napačna temeljna trditev krščanskega oz. katoliškega moralnega argumenta, da trenutek “spočetja”, oploditve, zanj ponuja trdno in nedvoumno biološko sidrišče. To ne drži.
Koliko angelov je lahko na konici igle?
Skratka, poanta filma ni toliko v točno biološko definiranem začetku življenja (čeprav se sklada se tem, kar se uči pri biologiji, ker se ne ukvarjajo z 0.01% izjemami), pač pa v tem, da je nemogoče trditi, da otrok v prvem tednu, …, 15 tednu, itn. ni človeško bitje. Če namreč biologijo odstranimo iz vprašanja: kdaj in zakaj človeškemu bitju priznam tisto lastnost – lahko jo imenujemo moralna oseba, potem seveda ni problem splav narediti tudi nekaj tednov po porodu, kar nekaj utilitarističnih etikov že sedaj zagovarja in objavlja v znanih znanstvenih revijah.