Leta 2014 je psiholog Ajako Sakakibara na glasbeni šoli Ičinonkai v Tokiu na Japonskem izvedel zanimiv eksperiment, v katerem je pokazal, da absolutni posluh ni prirojena naravna danost, ampak posledica sistematične dolgotrajne vadbe. S starši štiriindvajsetih otrok, starih od dva do šest let, se je dogovoril, da bodo doma po štirikrat ali petkrat na dan izvajali natančno določene vaje, ki naj bi otrokom omogočile, da razvijejo prepoznavanje višine zaigranega tona.
Absolutni posluh ima le nekaj manj kot 0,1 odstotka celotne populacije. Prav zaradi redkosti te veščine so bili glasbeni pedagogi dolgo časa prepričani, da je popoln posluh prirojena biološka danost peščice posameznikov. Eksperiment v glasbeni šoli na Japonskem pa je pokazal, da lahko vsaj otroci, mlajši od šestih let, absolutni posluh razvijejo s pomočjo intenzivnega in sistematičnega treninga, če le dovolj vztrajno sledijo posebni metodi vadbe.
Pri vseh sodelujočih družinah so pred začetkom poskusa najprej dobro uglasili domače klavirje, na katerih so starši nato večkrat na dan po nekaj minut preigravali vnaprej pripravljene akorde, ki so jih otroci povezovali z zastavicami različnih barv. Tako so otroci sistematično pridobivali sposobnost razlikovanja akordov in tonov.Vsak otrok je imel približno stokrat na dan možnost prepoznati neki akord, ki ga je poskušal povezati s pravo barvo zastavice. Sprva so se naučili prepoznavati nekaj osnovnih akordov, nato so jim postopoma dodajali nove. Otroci so se veščine učili različno hitro. Pri nekaterih je urjenje trajalo leto in pol, drugi so cilj dosegli že prej. Zanimivo pa je, da so prav vsi, ki so končali šolanje (dva sta vmes odnehala zaradi vzrokov, ki niso povezani z glasbo), razvili tudi absolutni posluh. (Sakakibara 2014)
Trdo delo ni dovolj
Človeški možgani imajo skoraj neverjetno sposobnost prilagajanja in učenja. S pravim načinom vaje in z dobro mero vztrajnosti jih je mogoče naučiti marsikaj. A ključna v procesu učenja veščin nista zgolj motivacija in vztrajnost, kot lahko pogosto slišimo, ampak je izjemno pomembna tudi metoda učenja, ki učenca ustrezno potiska iz njegove cone udobja, da postopno in zanesljivo napreduje.
Ko se enkrat zavemo, da se genij ne rodi, ampak je plod trdega dela in vztrajnosti, je ključno vprašanje, kako se lotiti dela in učenja, da sčasoma dejansko napredujemo in postajamo vse boljši. Preprosta modrost, da moramo biti le vztrajni in delovni, se dolgoročno ne obrestuje. Vadbo je treba izvajati na pravi način. Kako?
Švedski psiholog Anders Ericsson se že več desetletij ukvarja prav z vprašanjem, kako mora biti strukturirana sistematična vadba, da bomo z njeno pomočjo dejansko napredovali in razvili specifična znanja. Ericsson, ki velja za eno izmed največjih strokovnih avtoritet o procesih pridobivanja veščin in znanja, je o svojih spoznanjih izdal knjigo Peak: Secrets from the New Science of Expertise (Houghton Mifflin Harcourt, 2016).
Da bi pokazal, kaj vse je mogoče doseči s sistematično, vztrajno in pravilno zastavljeno vadbo, se je lotil izpodbijanja močno ukoreninjenega prepričanja, da lahko v kratkotrajen spomin shranimo le šest ali sedem naključnih števil. Znano je namreč, da si takrat, ko nam nekdo pove svojo telefonsko številko, to za nekaj trenutkov brez težav zapomnimo, težje pa je že s številkami kreditnih kartic, saj so te daljše.
V povprečju si torej lahko za kratek čas zapomnimo po šest ali sedem številk, kolikor naj bi bila omejitev našega kratkotrajnega spomina. A Ericsson se je odločil pokazati, da lahko tudi ta spomin z vadbo bistveno izboljšamo. Najel je študenta, s katerim sta skupaj redno trenirala pomnjenje naključnih števil. Študentu je v razmiku ene sekunde govoril zaporedje števil, ki ga je ta nato poskušal ponoviti. Začela sta s šestimi števili in počasi napredovala. Po štirih enournih vajah je lahko študent že zanesljivo ponovil zaporedja sedmih števil, včasih mu jih je uspelo ponoviti tudi po osem ali devet, nikoli pa ne desetih. Takrat je bil prepričan, da je to največ, kar zmorejo njegovi možgani.
Vendar se je motil. Po šestdesetih vajah je lahko brez težav ponovil že zaporedja dvajsetih števil, po stotih vajah pa je prišel že do zaporedja štiridesetih. Z Ericssonom sta z vajami vztrajala kar dve leti in po malo več kot dvesto skupnih vajah je bil študent sposoben ponoviti naključna zaporedja kar 82 števil.
Kako se učinkovito učimo?
Ericsson pravi, da je prava oblika učenja oziroma vaje tista, ki sistematično gradi in izboljšuje miselne sheme oziroma predstave (mental representation), ki ustrezajo dojemanju in koordiniranju veščine, ki bi se jo radi naučili. Bolj kot imamo razvite in sistematično organizirane miselne sheme za neko področje delovanja, bolj smo v njem vešči in hitreje se lahko odzivamo na množico zaznav oziroma informacij, ki jih dobimo.
Takšne miselne sheme seveda uporabljamo vsi, strokovnjaki imajo le posebej podrobno razvito dojemanje področja, ki so ga posebej študirali. Bistvo miselnih shem je namreč v tem, da z njihovo pomočjo zelo hitro procesiramo veliko količino informacij, pri čemer nismo omejeni z majhno kapaciteto podatkov, ki jih lahko hkrati držimo v glavi. Ko razvijemo učinkovite miselne sheme, pridobimo tudi intuitiven občutek za prave odgovore, kar pomeni, da se znamo hitro in zanesljivo odzivati na kompleksne dileme in izzive.
Enako kot za glasbo in akademske veščine velja tudi za šport. Dobri športniki se hitreje odzivajo, ker imajo kompleksnejše in bolj razvite miselne strukture za konkreten šport, s katerim se ukvarjajo. Ko so delali poskuse z nogometaši, so ugotovili, da znajo dobri nogometaši iz prikazanega odlomka nogometne tekme bolje predvideti možne scenarije nadaljnjega razvoja igre in se tako na podlagi uvida v možne opcije hitreje odločiti, komu podati žogo.
Podobno recimo plezalci že s pogledom na steno hitro predvidijo, kakšen prijem bodo morali uporabiti na posameznem oprimku. Raziskave so pokazale, da izkušeni plezalci sploh ne potrebujejo zavestnega premlevanja tega, kar vidijo v steni, ampak se jim oblike prijemov kar same prenesejo v roke in noge.
Pomembne so metode dela
Ključno spoznanje Ericssonovih raziskav je, da za učinkovito učenje ni dovolj le motivacija, ko nekaj vztrajno poskušamo in se za nečim ženemo, ampak si moramo zgraditi tudi učinkovite miselne sheme oziroma pristope, ki nam omogočajo postopno napredovanje. Te lahko poskušamo vsakič znova iznajti sami, kot jih je moral denimo Ericssonov študent, ki se je učil pomnjenja zaporedja naključnih števil, a je bistveno lažje in bolj učinkovito, če nas z njimi seznani dober učitelj oziroma trener.
V dvajsetih letih 20. stoletja je finski tekač Paavo Nurmi, imenovan tudi Leteči Finec, postavil kar 22 svetovnih rekordov in bil v teku na dolge proge več let povsem nepremagljiv. To mu je uspevalo zato, ker je razvil novo metodo intervalnega treninga, treniral je vse leto brez prekinitev in skoraj nikoli ni tekel brez štoparice v roki. Vse te inovacije so mu omogočale, da je ohranjal prednost pred konkurenco. A sčasoma so tudi drugi atleti prevzeli novosti, ki jih je razvil Nurmi, in ga postopoma dohiteli. Prav zaradi novih načinov treninga, ki jih je skozi desetletja in stoletja izpopolnjevalo veliko različnih športnikov in trenerjev, lahko danes športniki dosegajo bistveno boljše rezultate, kot so jih nekoč.
Učitelji so še vedno prepogosto prepričani, da je treba učencem in študentom posredovati le podatke, ti pa si nato že sami sestavijo ustrezne miselne sheme, s pomočjo katerih podatke preoblikujejo v zares uporabno znanje. V resnici bi moral biti ravno učitelj tisti, ki na učence prenaša predvsem učinkovite miselne sheme in tehnike, kako naj si ti v svojih glavah uredijo misli. Učitelji glasbe in plesa ter športni trenerji se pomena pravih metod učenja že zelo dobro zavedajo, šolski učitelji in predvsem profesorji na univerzah pa žal še premalo.
