Šestega aprila 1922 je prišlo v Parizu do pomembnega srečanja dveh vplivnih učenjakov. V prostorih francoskega filozofskega društva sta se soočila Albert Einstein in Henri Bergson, v tistem času najpomembnejši znanstvenik in najslavnejši filozof.
Henri Bergson je veljal za mednarodno intelektualno in medijsko zvezdo. Družil se je z visokimi državniki, njegove knjige so bile zelo brane in na njegova predavanja je prihajalo po več tisoč ljudi. Sodobniki so ga primerjali z največjimi misleci v zgodovini človeštva.
Tudi Alberta Einsteina so častili kot velikana znanosti. Njegove na prvi pogled čudaške teorije, da čas teče različno za različne opazovalce in da se prostor lahko ukrivi, so pritegnile zanimanje širših množic. Sploh potem, ko so astronomi potrdili, da lahko pojave, kot jih je napovedal Einstein, dejansko opazijo na nebu.
Ko sta se Einstein in Bergson soočila v prostorih francoskega filozofskega društva v Parizu, se nista srečala le dva intelektualna genija, ampak tudi dve zelo slavni osebnosti. Njuno srečanje pa nikakor ni bilo zgolj vljudnostne narave. Šlo je za resno soočenje, katerega izid bi lahko ogrozil njuni karieri. Pri čemer na udaru ni bil samo filozof, kot bi lahko sodili z današnje distance, ampak tudi znanstvenik.
Einstein izzove Bergsona
Ko je Einstein aprila 1922 v Parizu odgovarjal na vprašanja filozofov, je bil vseskozi prijazen. Predvsem je dal vedeti, da se na filozofijo ne spozna kaj dosti. A pri tej drži je vztrajal le, dokler ni do besede prišel Bergson. Slavni filozof je namreč podal kratek komentar svojega razumevanja filozofskih implikacij relativistične fizike, pri čemer je opozoril, da je teorija relativnosti predvsem fizikalna teorija, kar pomeni, da gre pri njenih trditvah o naravi časa za čas fizike in ne za čas nasploh.
Einstein se je na razmeroma dolg Bergsonov komentar odzval s provokativno trditvijo, da po njegovem prepričanju »čas filozofov ne obstaja«, kar je bila zelo pogumna teza za okoliščine, v katerih je bila izrečena. V publiki so bili namreč v glavnem filozofi, razprava pa je potekala v uglednem filozofskem društvu.
Einsteinova trditev je pomenila, da so filozofske teorije o času le igračkanje z besedami. Kot je pojasnil, obstajata zanj samo dva pojma časa: fizikalni in psihološki. Fizikalni je tisti, ki ga merijo ure, psihološki pa je zgolj občutek trajanja, ki ga v različnih okoliščinah zaznamo različno.
Bergson se s trditvijo o neobstoju filozofskega časa seveda ni strinjal. Predstavljala je namreč prepričanje, proti kateremu se je vseskozi boril in o čemer je napisal že več odmevnih in cenjenih knjig. Na Einsteinovo zanikanje časa filozofov se je odzval s tezo, da tovrstne trditve niso znanstvene, ampak metafizične. Z drugimi besedami, menil je, da gre za trditve, ki niso utemeljene. Učenjaka sta tako drug o drugem diplomatsko izjavila, da so trditve nasprotnika v resnici prazno besedičenje.
Einstein je menil, da Bergson ne razume fizike, s čimer se Bergson nikakor ni strinjal. Zanj je bil nasprotno Einstein tisti, ki ne razume filozofskih implikacij svoje lastne teorije. Učenjaka sta se kasneje sicer še nekajkrat srečala in si izmenjala nekaj pisem, nikoli več pa nista skupaj debatirala v javnosti.
Zakaj je bil Einstein tako napadalen?
A zakaj je Einstein na srečanju v Parizu sploh izrekel nekaj tako žaljivega, kot je bila trditev, da »čas filozofov ne obstaja«? Še malo pred tem je namreč zatrjeval, da o filozofiji ne ve prav dosti.
Einstein se je v tistem času boril proti interpretaciji teorije relativnosti, da je teorija matematični konstrukt, ne pa dejanski opis dogajanja v resničnem svetu. Šlo je za podoben zaplet kot nekaj stoletij prej pri interpretaciji trditev Nikolaja Kopernika o gibanju Zemlje. Konservativni intelektualni krogi so se močno trudili, da bi Kopernikovo astronomsko teorijo, po kateri je Zemlja le eden izmed planetov, interpretirali kot matematični pripomoček, ki poenostavi izračun bodočih leg planetov na nebu, ne pove pa ničesar o dejanskem gibanju nebesnih teles.
Da so bili Einsteinovi pomisleki utemeljeni, priča dogajanje nekaj mesecev po srečanju v Parizu, ko so Einsteinu podelili Nobelovo nagrado. Proti pričakovanju ga niso nagradili za teorijo relativnosti, kar je bil njegov najpomembnejši znanstveni dosežek, ampak za odkritje fotoefekta. Razlog za takšno odločitev komisije je bila prav odprta polemika s filozofi glede implikacij njegovega razumevanja narave časa. Povsem na začetku obrazložitve nagrade je bilo dobesedno zapisano, da je teorija relativnosti še vedno predmet žgoče filozofske razprave, slavni filozof Bergson pa naj bi jo v Parizu celo izpodbijal.
V svojih razpravah je Bergson vztrajal, da moramo imeti že neko predhodno razumevanje časa, preden ga sploh lahko merimo. Trdil je, da čas obstaja, tudi če nimamo ur, saj že intuitivno vemo, kaj je čas, tudi če ga ne merimo. Svoj filozofski pojem časa kot trajanja je tako opisal kot nekaj, kar ni podvrženo transformacijam, kot jih opisuje Einstein v teoriji relativnosti. Seveda so Einstein in znanstveniki iz takšnih trditev zaključili, da Bergson preprosto ne razume fizike.
Kaj je znanost in kaj filozofija?
Pomen polemike med Einsteinom in Bergsonom o naravi časa lažje razumemo, če najprej pojasnimo, v čem se znanost sploh razlikuje od filozofije. Prav to vprašanje je bilo ves čas v ozadju debate, a ga učenjaka nikoli nista neposredno zastavila in razjasnila.
Znanost lahko najbolj preprosto opredelimo kot metodo, ki razkriva resnico o zgradbi in delovanju sveta. Njen cilj je odkriti, kako svet v resnici deluje. Kriterij resničnosti znanstvene teorije je, da preko eksperimentov ali opazovanj preveri, ali teorija dejansko ustreza dogajanju v resničnem svetu. To počne praviloma tako, da napove bodoči razvoj dogodkov, nato pa z opazovanjem preveri, ali se dogodki dejansko odvijajo tako, kot napoveduje teorija.
V nasprotju z znanostjo pa filozofija ni veda, ki bi se ukvarjala z razkrivanjem resničnih struktur sveta, temveč se ukvarja s pojmi. Vendar cilj filozofije ni razkrivanje resnice pojmov, ampak skrb za njihovo ostrino oziroma za čim bolj jasno razmejitev pomenov. Posamezen pojem je oster, če ni dilem, kaj spada pod njegovo okrilje in kaj ne.
Filozofija je tako veda, ki neprestano prečesava pojme, ki jih uporabljamo, in preverja, ali je njihov pomen dejansko dobro opredeljen, kar pomeni, da lahko pojmi učinkovito služijo svojemu namenu. Če odkrije, da začenja kakšen pojem izgubljati svojo ostrino ali nosi le še čustva, ne pa tudi pomena, se loti filozofske analize.
Ključno pri tej analizi pa je, da filozofija ne more preprosto pogledati v kako staro knjigo, v kateri bi bili pomeni vseh pojmov že natančno opredeljeni, ali izvesti eksperimenta, s katerim bi razkrila pravo vsebino posameznega pojma. Filozofija nima nobene zunanje reference, ki bi ji služila kot opora pri analizi. Izhaja lahko le iz konkretne uporabe pojmov in znotraj tega poskuša vzpostaviti red.
Bergsonovo kritiko Einsteina lahko tako razumemo kot opozorilo, da se fizik ni zavedal dovolj, da je tudi njegova definicija časa v jedru filozofska in ne znanstvena. Ko je čas opredelil kot tisto, kar kažejo ure, je pojem časa priostril, kar ga je naredilo uporabnega znotraj moderne fizike. Brez te pojmovne izostritve oziroma bolj natančne definicije teorije relativnosti ne bi mogel formulirati. Vendar do te definicije časa ni prišel tako, da bi eksperimentalno preverjal različne teorije časa in pokazal, da realnosti ustreza prav ta in ne katera druga. V jedru je šlo za filozofsko analizo uporabe pojma časa v fiziki.
Prva desetletja dvajsetega stoletja so slava, prestiž in družbeni vpliv Henrija Bergsona bistveno presegali slavo Alberta Einsteina. Kmalu po njunem srečanju leta 1922 pa so se stvari spremenile. Danes Bergsona poznajo le še študenti filozofije, za Einsteina pa ve skorajda vsak. Einstein naj bi v polemiki o naravi časa premagal Bergsona, a v resnici nam njuno soočenje argumentov lahko pove veliko predvsem o razmerju med znanostjo in filozofijo.
