Danes bi svoja spoznanja predstavil na novinarski konferenci, a ker se je pisalo leto 1833, je matematik Charles Babbage raje priredil domačo zabavo za petične goste oziroma salon, kot so takrat imenovali takšna srečanja. Med povabljenimi so bili ugledni plemiči, umetniki, znanstveniki in nasploh vsi, ki so kaj šteli v londonski družbi. Srečanja se je udeležila tudi mlada Ada Byron, ki so jo novosti s področja tehnike zelo zanimale.
Saloni so poleg zabave ob plesu, poslušanju glasbe in poezije, kar je običajno spremljala pogostitev z eksotično hrano, predstavljali tudi pomemben vir informacij o dogajanju v znanosti. Gostje so se lahko igrali z mehanskimi lutkami, gledali skozi teleskope, se čudili nad električnimi in magnetnimi pojavi in poslušali predavanja uglednih učenjakov.
Tistikrat je bil v središču zanimanja poseben računski stroj, ki ga je razvijal Babbage po lastnih načrtih. Šlo je za prototip zapletenega mehanizma z veliko medsebojno povezanimi kolesci, ki naj bi znal računati. Adina mama je bila prepričana, da gre za nekakšno »mislečo stvar«, a Ada je bila skeptična. Zdelo se ji je, da takšnemu stroju težko pripišemo zmožnost mišljenja, četudi zna računati.
Hčerka razvpitega romantičnega pesnika
Ada je bila še razmeroma mlada, a so jo v visoki družbi že dobro poznali. Imela je namreč slavnega očeta, pesnika Georgea Noela Gordona Byrona, bolj znanega preprosto kot lord Byron, ki pa nad napredkom tehnike ni bil pretirano navdušen. V lordski zbornici je celo javno podprl ludiste, ki so po tovarnah uničevali stroje, ker so se bali, da jim bodo prevzeli delovna mesta.
Byron je veljal za nepredvidljivega romantičnega umetnika, ki so ga hkrati občudovali in se ga bali. Neprestano se je udeleževal zabav, na katerih je bil v središču pozornosti. Na eni od takšnih družabnih prireditev je njegovo pozornost pritegnilo mirno in izobraženo dekle, ki se zanj sprva ni pretirano menilo. Devetnajstletna Annabella Milbanke je snubljenje med dekleti sicer zelo popularnega pesnika sprva zavračala, po letu pa se je vdala in januarja 1815 sta se poročila. Annabella je zanosila že po nekaj mesecih zakona, med prvim obiskom Byronove polsestre Auguste pa je začutila, da zakon z razvpitim romantičnim pesnikom ne bo preprost. Ko so skupaj ležali na zofi, je Bryon brez zadrege predlagal, da ga začneta obe izmenično poljubljati.
Decembra 1815 se jima je rodila hčerka Ada Augusta Bryon, a družinska idila ni trajala dolgo. Že po petih tednih skupnega življenja je Annabella z otrokom pobegnila k staršem. To je bilo tudi zadnjič, da je Byron videl svojo hčerko. Čez nekaj mesecev je odšel v tujino, od koder se ni več vrnil, Annabella pa je poskrbela, da je po ločitvi obdržala polno skrbništvo nad otrokom. Možu je namreč zagrozila, da bo javno razkrila njegove afere, če se ne bo strinjal z njenimi pogoji razveze.
Byron je tako naslednja leta s prijatelji potoval Evropi in pisal. Ob Ženevskem jezeru je skupaj s pesnikom Percyjem Bysshem Shelleyjem in njegovo bodočo ženo Mary več dni ob hudem deževju vedril v neki vili, in dobil idejo, da bi si lahko začeli izmišljati grozljivke. Sam se je lotil zgodbe o vampirju, ki velja za enega prvih literarnih poskusov v tem žanru, zgodba, ki si jo je ob tej priložnosti izmislila Mary, pa je postala klasika. Dobila je namreč idejo za roman o Frankensteinu, znanstveniku, ki mu uspe ustvariti umetnega človeka.
Byron je naslednja leta potoval predvsem po Italiji, imel mnogo afer, s časom pa se je začel dolgočasiti. V nekem trenutku se mu je zdelo razburljivo, da bi se prijavil med prostovoljce, ki so podpirali grški boj za neodvisnost od otomanskega imperija. Žal je že pred prvo bitko resno zbolel, dodatno težavo pa je povzročil vojaški zdravnik, ki ga je zdravil s puščanjem krvi. Umrl je aprila 1824, v zadnjih besedah, ki jih je izrekel pred smrtjo, pa je omenjal svojo takrat osemletno hčerko, ki je ni videl vse od prvih tednov po rojstvu.
Annabella se je medtem doma v Angliji zelo trudila, da hči Ada nikakor ne bi šla po očetovih stopinjah. Priskrbela ji je odlične domače učitelje, ki so jo izobraževali predvsem v matematiki in znanosti. Vendar se Ada kljub naporom matere ni mogla povsem otresti Byronovega temperamenta. Že kot najstnica se je zaljubila v svojega učitelja in hotela z njim pobegniti od doma, a se jima načrti niso izšli. Učitelja so odpustili, Ada pa se je morala še bolj intenzivno lotiti študija matematike. Ob tem se je spoprijateljila z Mary Somerville, eno redkih britanskih znanstvenic, ki je postala njena mentorica pri spoznavanju znanosti. Pošiljala ji je matematične knjige in ji zastavljala naloge, ki jih je Ada nato samostojno reševala. Skupaj sta obiskovali tudi Babbageeve salone, kjer so razpravljali o znanosti in tehniki.
Maryjin sin je Ado spoznal s svojim sošolcem Williamom Kingom, s katerim sta se julija 1835 poročila in imela tri otroke. Ker je bil neki daljni sorodnik prav takrat predsednik vlade, je posredoval pri kraljici Viktoriji, da je mladoporočencema podelila še plemiški naziv. William je tako postal lord Lovelace, Ada pa lady Lovelace. Prav zaradi plemiškega naslova jo danes poznamo pod imenom Ada Lovelace. Po poroki se je Ada ponovno lotila študija matematike. Želela si je, da bi njen mentor postal Babbage, ki pa je ponudbo odklonil, tako da se je povezala z Augustom de Morganom, pionirjem raziskav na področju simbolne logike.
Načrt za stroj, ki zna računati in misliti
Babbage je medtem pridobil razmeroma veliko državnih sredstev, ki so bila namenjena temu, da končno izdela svoj računski stroj. Vendar sta z inženirjem, ki ga je najel za izdelavo naprave, zašla v težave. Imela sta sicer nekaj nesoglasij, a še največji problem je bil, da je Babbage vmes dobil idejo, kako bi lahko izdelal še boljšo in bistveno bolj zmogljivo napravo, kot si jo je sprva zamislil. Leta 1834 je iznašel način, kako bi ustvaril stroj, ki bi ga bilo mogoče programirati. Že prej je Francoz Joseph-Marie Jacquard izumil posebne luknjaste kartice, s katerimi so lahko avtomatsko uravnavali tkalne stroje, da so samostojno tkali vzorce. S pomočjo Jacquardovih kartic je lahko analitični stroj, kot je Babbage poimenoval svojo novo napravo, spreminjal zaporedje izvajanja ukazov glede na rezultat prejšnje operacije, kar je ena ključnih lastnosti računalnikov.
Žal pa britanska vlada ni bila pripravljena finančno podpreti novega Babbageevega projekta. Dodelili so mu že za dve manjši vojaški ladji sredstev, še vedno pa ni imel izdelka, ki bi ga lahko pokazal in tako upravičil izdatke. V želji, da bi vzbudil zanimanje za svojo idejo, je Babbage sprejel povabilo, da o svojih zamislih predava na znanstvenem kongresu v Italiji. Mlad italijanski vojaški inženir Federico Luigi Menabrea, ki je kasneje postal predsednik italijanske vlade, je o analitičnem stroju napisal obsežno študijo v francoščini. Ada se je ponudila, da jo prevede v angleščino, pri čemer je Babbage predlagal, da doda še nekaj pojasnil in razlag.
Intenzivno se je lotila dela in napisala k prevodu še dvakrat daljše spremno besedilo. V svoji razpravi je predvidela, da bo analitični stroj naprava, ki ne bo namenjena samo računanju, ampak tudi izvajanju drugih operacij, če bomo le znali pravilno vstaviti podatke, na podoben način, kot to s pomočjo digitaliziranih besedil, slik in zvokov to počnejo moderni računalniki. Napisala je tudi program, po katerem bi stroj izračunal Bernoullijeva števila. Ta njen zapis velja za prvi objavljeni računalniški program in Ada za prvo programerko, čeprav je res, da je Babbage v svojih osebnih zapiskih zasnoval že več podobnih programov za svoj analitični stroj, a jih ni objavil.
Po objavi študije septembra 1843 je Ada končno dobila občutek, da je postala prava znanstvenica. Žal pa je projekt gradnje analitičnega stroja povsem zastal. Ada je sicer predlagala, da bi z Babbageem postala poslovna partnerja, a jo je zavrnil, samemu pa mu nikoli ni uspelo pridobiti investitorjev. Ko je zapravil ves denar, je umrl v revščini, analitični stroj pa je ostal le na papirju.
Ada se je po objavi razprave o računskem stroju začela ukvarjati z igrami na srečo. Domnevajo, da je poskušala s pomočjo stavnic zbrati denar za gradnjo analitičnega stroja, a ni bila uspešna. Namesto dobička je ustvarila velikanski dolg, ob tem pa zbolela za rakom maternice in leta 1852 pri komaj šestintridesetih letih umrla. Njena zadnja želja je bila, da jo pokopljejo skupaj z očetom lordom Byronom, ki ga nikoli ni spoznala in ki je umrl pri enaki starosti kot ona.
Trajalo še skoraj sto let, preden so končno zgradili prvi pravi računski stroj. Alan Turing, ki je med drugo svetovno vojno za pomoč pri dešifriranju nemških vojaških sporočil zgradil prvi moderni računalnik, je z navdušenjem prebiral Adine zapiske in se čudil, kaj vse je mlada znanstvenica predvidela že sredi 19. stoletja.
