V Delu je danes zanimiv pogovor z 88-letno kemičarko prof. Aleksandro Kornhauser Frazer: Zame je vsak dan srečen, če ga srečnega naredim. Nekaj odlomkov:
Ko sem se rodila, je bil oče zelo premožen, bil je lastnik predhodnika današnjega podjetja Jelovica v Škofji Loki. Ker pa je bil hkrati delničar banke, ki je v času svetovne krize v 30. letih prejšnjega stoletja šla v stečaj, smo čez noč izgubili vse. Prej razvajen otrok sem padla v največjo revščino. …
Leta 1948 sem se končno vpisala na kemijo. Dobila sem tudi štipendijo. Toda takrat mi je umrl oče, šestčlanska družina je ostala brez denarja, preživljati sva jo morali s starejšo sestro. Zato sem vrnila štipendijo in se znova zaposlila. Študirala sem lahko le sama iz knjig, čez dan sem delala, študirala pa pozno v noč. …
Najprej sem vnukoma morala pripovedovati znane pravljice, pa sta me nenehno popravljala, da je Sneguljčica ali Pepelka tisto v resnici naredila drugače. Zato sem si začela zgodbe izmišljati – seveda kemijske. V kuhinji smo naredili laboratorij. Tako je nastala ta serija, ki je bila prevedena v več jezikov. Menda je mnoge mlade to potegnilo k naravoslovju. A med kolegi sem poslušala očitke, da bi me morali vreči z univerze, saj univerzitetni profesor vendar ne more pisati otroških zgodb. Na srečo sem šla kmalu zatem v Ameriko, kjer sem delala na sloviti univerzi Berkeley s profesorjem Seaborgom, nobelovcem, tudi glavnim svetovalcem ameriškega predsednika za jedrske raziskave. On pa me je prosil, naj mu pomagam narediti podobno serijo za otroke. Po vrnitvi sem seveda zabrusila kolegom, ki so me kritizirali, da se požvižgam na njihovo mnenje, saj vem, da sem v dobri družbi …
Kako si sami razlagate, da vas med člane ni povabila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Sazu)? Meni to prav nič ne manjka. Vsaka akademija ima svoj program in moje delo očitno bolj spada v programe mednarodnih akademij kot Sazuja. Sicer pa nisem izjema, doma in po svetu je vrsta vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki bi jim lahko postavili tako vprašanje. Se pa sprašujem, zakaj je naziv akademik pri nas vezan samo na Sazu, vse druge akademije z veliko širšimi mednarodnimi izbirnimi komisijami pa ne pridejo v poštev? …
Ko sem vprašala angleške kolege na slavnem Imperial Collegeu v Londonu, kako prenašajo to, da je velik del vodilnih delovnih mest v rokah tujcev, so me samo začudeno gledali, češ ali si ti zadnjega pol stoletja prespala. To zanje niso nobeni tujci, temveč najboljši, ki so jih lahko pridobili. V Sloveniji moramo tako ozračje šele ustvariti. … Vsak vase zaprt sistem degenerira, to je eden temeljnih zakonov narave, pa naj gre za poljščine, vzgojo rodovniških psov, konjev ali pa za ljudi. Mešanje vrst je pogoj za ohranitev telesnega in zlasti duševnega zdravja. … Življenje mi je bilo res naklonjeno, v projektih Unesca, UNDP (Program Združenih narodov za razvoj) in Svetovne banke sem delala v več kot petdesetih državah na vseh celinah. To delo me je prisililo, da sem se otresla zapečkarstva, a tudi tiste za majhne in zaprte skupine značilne zaverovanosti vase in se brez zavirajočih predsodkov vključila v svetovno tekmo. …
Tudi za Slovenijo je edini izhod v visokih tehnologijah, torej v še veliko bolj intenzivnem učenju in še veliko bolj discipliniranem delu, da bi z vrhunsko kakovostjo dosegli najvišje kvalificirane zaposlitve, ki so vsaj za zdaj manj izpostavljene svetovni konkurenci in prinašajo več dodane vrednosti. Manj živeti na kredo, manj iz rok v usta, več iz boljšega dela. Bolj ko je pot navzgor strma, toliko zahtevnejša je, in tale je zares zelo strma. Žal pa drugače ne gre, tudi ne čez noč in nobena politična pravljica tega ne more pričarati. Treba je delati, treba je garati in ustvariti večji hlebec kruha. Žal pa se ukvarjamo predvsem z delitvijo hlebca, ki ga še ni.
Ste zadovoljni z našo raziskovalno politiko? Ali jo sploh imamo? Sama moram reči, da je ne čutim. Po eni strani poslušam floskule, kako je znanost pomembna in potrebna, po drugi pa je očitno, da politiki tega ne mislijo resno. Priznam, sama ne vem, kaj se da tu narediti. Ne verjamem več v velike deklaracije, še manj v vsakodnevno nakladanje. Še tako majhen projekt je, če ga dobro narediš, vreden več kot najimenitnejša deklaracija.
