V času hladne vojne je Sovjetska zveza na sibirski reki Jenisej postavila velikansko hidroelektrarno Sajano-Šušenskaja. Veljala je za triumf sovjetske inženirske stroke. Da bi vodno energijo pretvarjali v električno in z njo oskrbovali pomemben del industrije na območju Sibirije, so reko zajezili s kar 240 metrov visokim jezom, ki se je vpisal celo v Guinnessovo knjigo rekordov. Načrtovalci so bili prepričani, da so pri izvedbi zahtevnega projekta dobro poskrbeli za varnost, saj so pri gradnji upoštevali možnost potresa 8 stopnje po Richterjevi lestvici. Vendar se je 17. avgusta 2009 ob 8.13 po lokalnem času v tej velikanski hidroelektrarni vseeno zgodilo nekaj, česar ni nihče pričakoval.
Že v preteklosti so na eni od turbin, ki jih je poganjala padajoča voda z vrha jezu, zaznavali manjše vibracije, tisto jutro pa je iz še ne povsem pojasnjenih razlogov prišlo do močne eksplozije. Devetstotonski generator je v trenutku vrglo iz tečajev, tako da je zrušil del poslopja elektrarne. Voda je začela nekontrolirano bruhati izpod jezu in pri tem zalila del prostorov. Uničenje ene od turbin je destabiliziralo še druge, tako da se je v nekaj sekundah mogočna hidroelektrarna spremenila v kup betona in železja.
V mednarodnih medijih dogodek ni bil pretirano odmeven, čeprav je šlo za hudo nesrečo z veliko žrtvami in ogromno škodo. Po več tednih iskanja so med ruševinami našli trupla 74 zaposlenih, ena oseba pa je ostala pogrešana, tako da je nesreča neposredno pod samim jezom terjala kar 75 žrtev. Eksplozija električnega generatorja je povzročila tudi, da je v reko steklo 40 ton hladilnega olja, v katerem so bili primešane zelo strupene kemikalije. Te so pomorile ribe v reki in povzročile, da voda še dolgo ni bila pitna.
Energija, pridobljena s pomočjo hidroelektrarn, velja za eno izmed najbolj čistih. Razen tega, da zajezimo reko, naj večjih škodljivih vplivov na okolje ne bi bilo, saj pri delovanju ne nastajajo ne toplogredni plini ne radioaktivni jedrski odpadki. Vendar nesreča v sibirski hidroelektrarni priča, da lahko tudi varna in okolju najmanj škodljiva oblika pridobivanja električne energije povzroči hudo razdejanje in terja veliko človeških žrtev.
Čeprav so vodni in vetrni mlini ter žage v srednjem veku opravljali veliko mehanskega dela, je bila pred 18. stoletjem predvsem sončna energija, ujeta v rastline oziroma biomaso, glavni energetski vir. Tehnologija pridelave hrane je temeljila predvsem na fizičnem delu ljudi in živali. Z lesom pa se niso le greli, ampak je predstavljal tudi osnovni material za gradnjo hiš, strojev in transportnih sredstev. Ko se je s časom število ljudi povečevalo, je postala količina lesa, ki ga je bilo mogoče uporabiti, pomembna ovira razvoja. Več lesa ko so pokurili, manj ga je ostalo za gradnjo. Hkrati so za pridelavo hrane potrebovali vedno več prostora za polja, tako da je imel tudi gozd zgolj omejen prostor za svojo rast.
Si lahko zamislimo, kako bi bila videti naša civilizacija, če za osrednji vir energije zadnjih nekaj stoletij ne bi mogli uporabljati fosilnih goriv, ampak bi se morali zanašati le na obnovljive vire, kot so reke, veter in sonce? Kakšna bi bila alternativna podoba Zemlje, če premoga ne bi bilo ali ga vsaj ne bi mogli koristiti? Bi lahko z drugimi viri energije prišli do enako razvite civilizacije, kot jo poznamo? Bi se industrializacija začela morda v hriboviti Švici ali na Norveškem, kjer je na voljo več vodne energije, in ne v Angliji, kjer je bil osrednji energent industrializacije premog? Strateško geografsko prednost bi verjetno imele dežele, ki imajo naravne danosti za pridobivanje energije iz vodnih virov. Prav lahko bi se tudi zgodilo, da bi tehnološki razvoj v nekem trenutku zaradi pomanjkanja energije zastal ali začel celo nazadovati.
Pretekle civilizacije so za svoj osrednji vir energije izkoriščale predvsem les oziroma oglje. Šele v srednjeveški Evropi je začela Anglija v večjih količinah uporabljati tudi premog, čemur je botrovala predvsem geografija. V 13. stoletju je bil transport po vodi bistveno lažji in cenejši kot po kopnem. V Angliji ni bilo, tako kot v Evropi, dolgih plovnih rek, imela pa je zaloge premoga ob bregovih reke Tyne na severovzhodu dežele. Od tam je bilo mogoče premog z ladjami razmeroma preprosto prepeljati na jug v bližino Londona. Zaradi te geografske posebnosti Anglije je postal premog v nekem trenutku cenejši in lažje dostopen od lesa. Premog so sprva uporabljali samo za kurjenje peči, ne pa tudi v metalurgiji, saj je imel pomanjkljivost: zaradi nečistoč ni bil primeren kot surovina v procesu izdelave jekla. Jeklo nastane tako, da železu dodajo nekaj ogljika, nečistoče v premogu, kot je denimo žveplo, pa povzročijo, da kovina ni tako čvrsta, kot če bi jo izdelali z uporabo lesnega oglja. Šele v 17. stoletju so metalurgi iznašli način, kako premog z žganjem očistiti in ga spremeniti v koks, s katerim je bilo mogoče izdelovati tudi kvalitetno jeklo. V začetku 18. stoletja je zato cena kvalitetnega jekla padla, kar je spodbudilo razvoj industrije in med drugim omogočilo tudi gradnjo železnic. Poceni kvalitetno jeklo, ki ni temeljilo na omejenih možnostih koriščenja lesa, je sprožilo razcvet drugih industrij, kar je razvoj še pospešilo.
V nasprotju z lesom so bile zaloge premoga skorajda neizčrpne. Okoli leta 1820 je bil obseg koriščenja premoga v Angliji že tako velik, da bi potrebovali gozd večje površine, kot je celotna Britanija, če bi želeli premog nadomestiti z lesom. Za izdelavo tone železa je bilo namreč potrebnih kar 10 hektarov gozda, do enake količine kovine pa je bilo mogoče priti tudi s 5 tonami premoga. Prav neomejena zaloga fosilnih goriv je zato omogočila, da industrijska revolucija ni trčila ob naravne omejitve. V Angliji je premog v začetku 19. stoletja postal najpomembnejši vir energije za pogon mehanskih strojev. Takrat so bile tovarne v uporabo premoga bolj ali manj prisiljene, saj so bile kapacitete vodnih virov že povsem izčrpane. Prav tako tovarn ni bilo mogoče seliti daleč stran v gore, kjer je bilo vodnih virov še dovolj, saj je dodatno težavo predstavljal transport surovin in končnih izdelkov. Kot se zdi, pojav globalne industrijske družbe, kot jo poznamo danes, ne bi bil mogoč brez opore v fosilnih gorivih, v katerih se je energija shranjevala skozi milijone let in nam je bila razmeroma enostavno dostopna.
Pri reviji New Scientist so se v zaključku sestavka o alternativnem svetu brez fosilnih goriv (What would a world without fossil fuels look like?) v duhu znanstvene fantastike vprašali, ali ni morda prav sposobnost civilizacije, da na neki točki svojega razvoja preide od koriščenja shranjene fosilne energije na trajnostne obnovljive vire, tisti ključni pokazatelj, da ne gre le za kratkotrajni razcvet neke kulture, ki mu sledi stagnacija, nazadovanje ali celo kolaps, ampak za sposobnost vzpostavitve trajnih razmer za kvalitetno življenje na planetu.
