Nekaj odlomkov iz intervjuja z Igorjem Emrijem (Spremembe raziskovalnega okolja bodo lahko boleče, Delo, 11.9.2014):
»Če bi združili ves denar, ki ga namenjajo posamezne države EU, in dodali še sredstva iz programa Obzorje 2020, bi bile vsote, ki jih Evropa usmerja v znanost, primerljive z ameriškimi in japonskimi sredstvi,« pojasnjuje bistvo reforme evropskega raziskovalnega prostora dr. Igor Emri, član znanstvenega sveta v bruseljskem združenju Science Europe. …
Raziskave, ki zdaj potekajo na nacionalnem nivoju, se v različnih državah podvajajo, kar pomeni, da sredstva niso izkoriščena optimalno. EU mora uvesti mehanizme in sistem nadzora, ki bodo preprečevali podvajanje istih raziskav v različnih državah. Ta sistem mora zagotoviti, da bodo rezultati raziskav enako dostopni vsem uporabnikom v EU, neodvisno od tega, kje so raziskave izvedene in kje je uporabnik. …
Po reformi evropskega raziskovalnega prostora bo tako, da bodo raziskovalci sredstva, ki so jih pridobili denimo v Sloveniji za neki projekt, lahko odnesli na raziskovalno institucijo v Evropi, ki ima najboljšo opremo in strokovno osebje za tisto področje. Če sem konkretnejši, raziskovalec bo v Sloveniji pridobil projekt za raziskave, potem pa bo skupaj z denarjem odšel na tisto univerzo v EU, ki je vodilna na tem področju. Povečala se bo konkurenca za nacionalna sredstva, ker bodo lahko za raziskave ARRS v prihodnje konkurirali tudi tujci, seveda pa bodo prav tako slovenski raziskovalci lahko konkurirali v tujini. V najslabšem primeru bi lahko več raziskovalcev skupaj s sredstvi odšlo iz Slovenije, kot pa bi jih privabila naša država. To bi lahko preprečili le tako, da bi pravočasno razvili specializacije, po katerih bomo lahko med vodilnimi v Evropi in bi zato postali generator prihoda tujih raziskovalcev. Pri tem se odpirajo logična vprašanja: ali znamo opredeliti, v čem smo dobri? Po čem naj bo Slovenija znana v EU in v svetu? …
Velja namreč evropsko načelo, da se vsaka država sama oceni, na katerem področju je dobra ali celo najboljša in s tem konkurenčna – in to tudi pove. Vsi v Evropi bi morali vedeti, da je Slovenija »Silicijeva dolina za to in to«, mi pa bi potem morali razvijati to specializacijo. … Cilj pametne specializacije je opredelitev usmeritve, kjer lahko regija dosega gospodarske, kulturne in socialne uspehe, skratka razvija sonaravno, za človeka prijazno okolje. …
Pametna specializacija zahteva konvergenco in povezovanje različnih znanj in ne obratno. Tukaj Slovenija šepa tako na izobraževalnem kakor na raziskovalnem področju. Prvi problem je že v tem, da nimamo univerzitetnega kampusa. Drugi pereč problem pa je v tem, da nimamo velikih konvergenčnih (integrativnih) projektov, ki bi povezovali več raziskovalnih skupin iz tehnike, naravoslovja, družboslovja, medicine …
Ideja se zdi dobra, vendar tu trčimo v sporno obračunavanje raziskovalnih ur po državah, kjer je raziskovalec iz Slovenije za isto prijavljeno in opravljeno delo plačan po bistveno nižji tarifi, kot na primer raziskovalec iz UK ali Danske. Nujno bi bilo potrebno uvesti enotno evropsko raziskovalno tarifo in omogočiti raziskovalcem tudi izplačilo temu ustreznih plač (kjer pa trčimo v večini slovenskih raziskovalnih organizacijah ob omejitve ZUJFa).
A potem bi imeli dobri raziskovalci luksemburške, manj uspešni pa bolgarske projekte in plače. Vsi pa bi projekte pisali 28x na leto. Juhu.
"EU mora uvesti mehanizme in sistem nadzora, ki bodo preprečevali podvajanje istih raziskav v različnih državah."
Če je s tem mislil, da morajo biti rezultati javno financiranih raziskav javno objavljeni (ali vsaj dostopni), se strinjam. Če to pomeni, da bodo birokrati enemu inštitutu podelili ekskluzivno pravico za raziskovanja na določenem področju – hvala lepa!
V takšnem sistemu bi se Sloveniji najbolj splačalo specializirati za aplikativne raziskave in spravljanje inovacij v TRL>6. Hkrati opustitev financiranja večine bazičnih raziskav in koncentracijo večjega dela javne znanstveno-visokošolske sfere v razvoj storitev, produktov, in prenos v gospodarstvo. Seveda bi to pomenilo tudi zahtevo po premisleku o tem, kaj pomeni "nacionalni interes" v kontekstu ekonomskega tekmovanja nacionalnih entitet. Dodana vrednost novih delovnih mest in povečanja produktivnosti gospodarstva bi bila v nekaj letih zagotovo višja od vseh patentov/člankov in zanemarljive prodaje IP, ki jo dobi država nazaj od vlaganja v raziskave. So pa to avtokratske mokre sanje, ki se jih lahko… Beri dalje »
Pametna specializacija nanaša samo na aplikativne raziskave, ne na bazične. Temeljne raziskave morajo v vsakem okolju nujno obstajati in po definicije ne morejo biti usmerjene ali kakor koli načrtovane. Brez temeljne znanosti namreč ni kvalitetnega izobraževanja in tudi aplikativne raziskave potem hitro usahnejo.
Dokler bo ARRS delil projekte v letni vrednosti 50.000 EUR, se kakšnega navala tujcev na naše razpise, vsaj na področjih, ki zahtevajo raziskovalno delo v laboratoriju in s tem povezane stroške, verjetno ni ravno za bati. Ko tujcu razložiš, da si dobil projekt, vreden 50.000 EUR na leto, ne ve ali je dobro slišal ali ga zafrkavaš.
Te nenehne reformistično/centralistične želje. Torej bodimo samo delovna sila na tujih univerzah, ki so pač bolje opremljene in to kar za nacionalni denar. In če še naprej razvijamo tovrstne ideje lahko pridemo do zaključka, da niti lastne države ne rabimo.
"Drugi pereč problem pa je v tem, da nimamo velikih konvergenčnih (integrativnih) projektov, ki bi povezovali več raziskovalnih skupin iz tehnike, naravoslovja, družboslovja, medicine …"
Seveda jih nimamo, saj takšni projekti precej stanejo. V trenutnem ARRS sistemu je kaj takega nemogoče. Morda CO-je.