Že od časa starih Grkov naprej se ljudje sprašujemo, po čem natančno se razlikujemo od drugih živih bitij, s katerimi si delimo planet. Večinoma smo se skozi zgodovino primerjali predvsem z večjimi udomačenimi in divjimi živalmi in tako prišli do zaključka, da se ločimo po sposobnosti mišljenja in izražanja svobodne volje. Žal pa evropska civilizacija prvih nekaj tisočletij svojega obstoja ni poznala nobenega od nam najbližjih še živečih sorodnikov med primati, ki so jih v Evropo pripeljali šele v devetnajstem stoletju in jih razstavili v živalskih vrtovih.
Charles Darwin, ki se je veliko ukvarjal tudi z biološkimi posebnostmi ljudi, je prvič srečal orangutana po imenu Jenny šele leta 1838 v Londonu. Prav bližnja seznanitev s šimpanzi, gorilami in orangutani, ki so s svojo podobnostjo ljudem fascinirali takratno javnost, je učenjakom od devetnajstega stoletja naprej bistveno otežila iskanje ključnih razlik med živalmi in ljudmi. Poglobljene študije primatov so namreč kmalu pokazale, da so tudi živali sposobne misliti in si ustvariti abstraktno predstavo sveta, podobno kot znamo to ljudje. Zgolj preprosto trditi, da lahko le ljudje mislimo, živali pa tega niso zmožne, ni bilo več mogoče.
Pri iskanju razlik med ljudmi in živalmi se je kmalu pojavila še dodatna težava, saj so ugotovili, da na planetu živi le še peščica izmed nam najbolj podobnih bioloških vrst, večina pa jih je že izumrla. Od preživelih so nam danes genetsko najbolj sorodni šimpanzi in gorile, a pred več deset in sto tisoč leti so po svetu hodila tudi bitja, ki so nam bila še bistveno bolj podobna. Če bi jih nekako obudili v življenje ali pa bi našli kakega preživelega v odročni džungli, bi imeli zelo verjetno še večje težave s tem, kako določiti bistvene lastnosti, po katerih smo ljudje drugačni od drugih živih bitij.
Ključno pri ljudeh je medsebojno sodelovanje
V študiji The Major Transitions in Evolution (Oxford University Press, 1995) sta biologa John Maynard Smith in Eörs Szathmáry opredelila osem velikih evolucijskih prehodov, ki so pomenili bistveno povečanje kompleksnosti življenja na Zemlji. Med drugim sta v serijo umestila pojav kromosomov, mnogoceličnih živali in spolnega razmnoževanja. Skupna značilnost vseh osmih ključnih evolucijskih prehodov k večji kompleksnosti je, da se je pri vseh pojavila nova oblika sodelovanja.
Bitja, ki so se lahko prej samostojno razmnoževala, so se po spremembi razmnoževala le še kot del večje celote, ki so ji pripadala. Prav tako so se ob vsaki veliki spremembi pojavile nove oblike medsebojnega usklajevanja, ki so pomenile novo metodo prenosa informacij. Kot zadnjega med osmimi velikimi evolucijskimi skoki opišeta pojav človeške družbe, ki temelji na kulturi sodelovanja in govornem sporazumevanju.
V knjigi A Natural History of Human Thinking (Harvard University Press, 2014) primatolog in psiholog Michael Tomasello dodatno preuči ta zadnji pomembni evolucijski prehod, ki je omogočil nastanek človeške civilizacije. Zagovarja namreč hipotezo, da je človeško mišljenje posebno predvsem zato, ker temelji na medsebojnem sodelovanju oziroma tvorjenju skupnosti.
Na osnovi več eksperimentov z nam bližnjimi primati in s pomočjo podatkov o izumrlih sorodnikih modernega človeka prepričljivo pokaže, da je bistvena lastnost ljudi sodelovanje. To naj bi omogočilo razvoj specifično človeškega načina mišljenja, ki temelji na učinkoviti koordinaciji večjih skupin posameznikov, da lahko delujejo kot enovita celota in skupaj dosežejo zastavljeni cilj. Prav zmožnost koordiniranega delovanja v velikih skupinah naj bi bila po njegovem ključna značilnost človeka, ki ga loči od najbližjih naravnih sorodnikov.
V čem se razlikujejo otroci, šimpanzi in orangutani
Tomasello je s kolegi pred nekaj leti izvedel obsežno primerjalno študijo dve leti in pol starih otrok iz Leipziga, šimpanzov iz naravnih rezervatov v Afriki ter orangutanov iz Indonezije. Vse tri biološke vrste so opravljale podobne psihološke teste. Najprej so simulirali situacije, za razrešitev katerih so morale živali in otroci opraviti določen razmislek oziroma pokazati zmožnost dojemanja vzročnih povezav, imeti občutek za količine in kompleksno dogajanje prostoru.
Presenetljivo se je izkazalo, da so se pri tovrstnih »inteligenčnih« testih otroci in šimpanzi odrezali enako dobro, slabši pa so bili orangutani. Pri testih socialnih veščin, s katerimi so preverjali naravne sposobnosti sporazumevanja, koordinacije, medsebojnega učenja ter dojemanja želje pri drugih, je bila razlika bolj očitna. Otroci so se tu bistveno razlikovali tako od šimpanzov kot orangutanov.
Kot so raziskovalci zaključili v poročilu, ki so ga leta 2007 objavili v reviji Science, ljudje po svoji naravi še pred šolanjem nismo boljši od najbližjih naravnih sorodnikov v racionalnem mišljenju, ampak predvsem v sposobnosti učenja oziroma prevzemanja vzorcev, ki jih vidimo pri drugih. Bistvena razlika med ljudmi in šimpanzi ni v sposobnosti razmišljanja in izdelovanja orodij, kot je veljalo ustaljeno prepričanje, ampak v socialnih veščinah.
Ljudje imamo po naravi bistveno bolj razvito sposobnost vživljanja v druge kot katerakoli druga živa bitja. Kot opisuje Tomasello, lahko človeški otrok že kmalu dojema misli ljudi, ki ga obkrožajo. Zmožen je ustvariti notranje miselne modele drugih, s pomočjo katerih se nato vživlja vanje in na ta način razume njihove želje ter namene. Ker imamo ljudje naravno sposobnost, da v sebi intuitivno čutimo in dojemamo svet tudi skozi oči oseb, s katerimi smo v stiku, nam to omogoča učinkovito sodelovanje v večjih skupinah, česar naši naravni sorodniki niso zmožni.
Ključno pri ljudeh je, da spontano, brez posebnega napora, prenašamo znanje in veščine drug na drugega. Če nekdo po dolgem razmisleku ali povsem naključno odkrije nekaj uporabnega – recimo kako gojiti zelenjavo ali uloviti divjo žival – se to znanje hitro prenese na druge in tako skozi generacije samo akumulira. Prav zmožnost naših daljnih prednikov, ki so bili pred nekaj sto tisoč leti prvi sposobni sodelovanja v skupinah za dosego skupnih ciljev, je bila zelo verjetno ključna lastnost, ki je ljudem omogočila, da so se razširili po vsem svetu.
Podobne hipoteze, kot je Tomasellova, zagovarjajo tudi drugi raziskovalci. Antropolog Robin Dunbar je denimo prišel do zaključka, da je velikost možganov pri posamezni vrsti primatov sorazmerna z velikostjo družbene skupine, v kateri živijo. Za ljudi je tako ugotovil, da imamo v povprečju recipročne prijateljske odnose s približno 150 osebami (Dunbarjevo število), od katerih jih je običajno polovica sorodnikov. Obraz znamo sicer povezati z imenom v povprečju za desetkrat več posameznikov, vendar pri teh znanstvih ni recipročnega odnosa, ki bi temeljil na zaupanju in recipročnosti.
Sodelovanje in solidarnost
Potreba po sodelovanju znotraj skupine je seveda pogojena tudi z načinom preživetja v posameznem okolju. Tradicionalni način lova kitov, ki ga izvajajo denimo prebivalci vasi Lamalera v Indoneziji, je nekaj posebnega med drugim tudi zato, ker sili vaščane k neprestanemu sodelovanju pri velikem projektu. Vaščani kite namreč lovijo skorajda z golimi rokami iz manjših kanujev na odprtem oceanu. Lovci v kita od blizu vržejo kopje oziroma harpuno, na katero je navezana vrv, nato pa še skočijo za kopjem na kitovo telo in vanj zabadajo sulice, dokler ta ne izkrvavi. Takšen način lova je seveda zelo nevaren, hkrati pa zahteva veliko sodelovanja ter solidarnost, saj hrano pridobijo v skupnem lovu na veliko žival.
Raziskovalci so prebivalce vasi Lamalera testirali s pomočjo znane igre ultimata, ki so jo izvedli že v različnih kulturah na mnogih koncih sveta. Pri tej igri dobi posameznik manjši znesek denarja, ki ga nato deli z nekom drugim iz skupine. Igralca ne poznata identitete drugega in tega podatka tudi nikoli izvesta. Tisti, ki dobi denar, drugemu ponudi neki delež dobljene vsote. Če je drugi zadovoljen s ponujenim, oba obdržita denar, če pa drugi ponudbo zavrne, oba izgubita vse.
Prebivalci vasi Lamalera so bili pri deljenju denarja v igri ultimata, s katero raziskovalci merijo intuitivni občutek ljudi za pravično delitev dobrin, izkazali kot zelo radodarni. Kar ni presenečenje, saj na splošno velja pravilo, da so ljudje iz okolij, v katerih morajo za preživetje pogosteje in bolj intenzivno sodelovati z drugimi, bistveno bolj pripravljeni dobrine deliti, kot to velja za prebivalce okolij, v katerih lahko preživijo tudi bolj samozadostno v manjših skupinah.
