Kaj imata skupnega matematik in nobelovec John Nash in današnja globalna politična situacija? Na prvi pogled nič, a britanski publicist in avtor kontroverznih dokumentarcev Adam Curtis je prepričan, da Nashev vpliv na to, kako dojemamo in razumemo svojo naravo in obnašanje, še zdaleč ni zanemarljiv.
Leta 2007 so na BBC predvajali dokumentarno-esejistično serijo The Trap – What Happened To Our Dream Of Freedom. V njej Curtis razvije hipotezo, da predstava o človeški naravi, kot jo poznamo danes in ki je zadnja desetletja pomembno vplivala na dogajanje v družbi kakor tudi na naše vsakdanje življenje, ni tako samoumevna oziroma »naravna«, kot se morda zdi. Z najrazličnejšimi arhivskimi posnetki in citati dokazuje, da samopodoba, ki jo imamo o sebi, in način, kako o nas razmišljajo tisti, ki nas vodijo in usmerjajo, nista nekaj nevtralnega, kar bi bilo samo po sebi vnaprej dano in vgrajeno v našo človeško naravo.
V obdobju hladne vojne sta oba velika politična bloka namenjala veliko sredstev za najrazličnejše znanstvene raziskave, ki pa niso bile usmerjene le v iskanje novih strateških tehnologij in izboljšave orožja. Američani so med drugim razvijali matematične modele družbe, s katerimi so simulirali bodoče scenarije globalnega razvoja dogodkov, če bi se ravnotežje med velikima blokoma porušilo. Raziskovalci so poskušali z modeli opisati najrazličnejše verzije razvoja političnih odnosov in najti načine, kako se izogniti grozeči nevarnosti jedrske vojne.
Problem, ki ga je v dokumentarni seriji izpostavil Curtis, je vpliv poenostavljenega modela odnosov med ljudmi, ki je bil razvit za potrebe matematičnega strateškega planiranja, na dogajanje v družbi. Bistvo poenostavljene abstrahirane različice človeške narave je, da posameznik ves čas teži k čim večjemu lastnemu ugodju, pri čemer se vseskozi racionalno odloča, kaj mu pri doseganju tega cilja najbolj koristi. Zmeraj se odloči tako, da bo zanj kar najbolje, pri čemer je seveda dovolj inteligenten, da zna oceniti, kaj se mu tudi dolgoročno najbolj splača.
Doktorat na osemindvajsetih straneh
V naslednjih desetletjih se je takšen poenostavljen model družbenih odnosov začel počasi, a vztrajno seliti tudi na druga področja znanosti ter konec sedemdesetih postal eden osrednjih načinov mišljenja tega, kako se ljudje sploh dojemamo kot dejavni člani družbe. Politika zadnjih desetletij naj bi tako temeljila prav na podmeni, da tovrstna poenostavitev človeške narave najbolje opiše bistvo povprečnega človeka naše dobe.
Adam Curtis poudarja, da se zdi danes povsem samoumevno, da v razmišljanju o načinih upravljanja družbe in pri sprejemanju političnih odločitev uporabljamo abstraktno predstavo o naravi posameznika v družbi, ki se je uveljavila pred nekaj desetletji in izhaja iz matematične teorije iger. Pa je to res najboljša možna oziroma edina realistična poenostavitev medčloveških odnosov, ki naj nam omogoča razumeti in simulirati odnose v družbi?
Širša javnost pozna matematika Johna F. Nasha predvsem zaradi filma Čudoviti um (A Beautiful Mind, 2001), v katerem je njegovo življenjsko zgodbo upodobil igralec Russell Crowe. Mlademu Nashu je že na začetku znanstvene kariere uspel preboj s pomembnim matematičnim odkritjem, ki se po njem imenuje Nashevo ravnovesje, kar mu je odprlo vrata do mednarodnega priznanja in intelektualne slave. Bliskovit vzpon med intelektualno elito pa je kmalu prekinila bolezen, ki mu je začasno onemogočila nadaljnje delo v znanosti. Mnogi bi se ob tako hudi bolezni, kot je shizofrenija, preprosto vdali, sploh ker so zdravila močno oslabila njegove zmožnosti jasnega mišljenja. Toda Nash se ni dal in ob ženini podpori mu je po hudih naporih uspelo bolezen spraviti pod nadzor, tako da je lahko spet raziskoval.
Svoje najpomembnejše spoznanje, za katero je leta 1994 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, je prvič opisal že v svojem doktorskem delu, ki ga je zagovarjal leta 1950. Disertacija je zanimiva med drugim zato, ker ima skupaj z uvodom in zahvalami manj kot trideset strani, bibliografija pa obsega vsega dve enoti. Prva referenca je temeljna monografija s področja matematične teorije iger, druga pa kar lastni članek, objavljen v neki matematični reviji. Standardne predpostavke klasične teorije iger so, da se vsak sodelujoči igralec obnaša razumno, kar pomeni, da zna oceniti vse možne izide igre in v vsakem koraku odigra zanj najboljšo možno potezo. Prav tako je zelo pomembno tudi, da je igra transparentna, kar pomeni, da vsi igralci poznajo pravila in stanje igre oziroma da nihče ni bolje obveščen in nima »notranjih informacij«.
Nashevo ravnovesje (Nash equilibrium) se vzpostavi takrat, ko nobeden od igralcev ne želi spremeniti svoje poteze oziroma odločitve v igri. Kakršna koli drugačna izbira poteze v tovrstnem ravnovesju ne bi izboljšala njegovega položaja. Če vsi sodelujoči v igri oziroma pri poslu dosežejo stanje, ko jim nobena sprememba ne koristi, se vzpostavi ravnovesje, poimenovano po Nashu. Ključna predpostavka tovrstnega matematičnega modeliranja odnosov med ljudmi je, da se sodelujoči obnašajo racionalno, kar v tem kontekstu pomeni, da zmeraj izberejo zase najboljšo možno potezo in so hkrati dobro obveščeni. A v dejanskem svetu te predpostavke pogosto niso izpolnjene. Ljudje praviloma nimajo vseh informacij, ki bi jih potrebovali za sprejemanje strateških odločitev, poleg tega se pogosto ne obnašajo povsem racionalno.
Da se ljudje v resničnem svetu ne odločajo tako, kot predvideva matematična teorija igre racionalnih umov, so raziskovalci spoznali že kmalu po prvih preizkusih svojih matematičnih dognanj. Hitro se je pokazalo, da se dejanski ljudje pogosto odločajo za sodelovanje z drugimi in izbirajo poteze, ki morda niso najboljše zanje, so pa dobre za družbo oziroma skupni javni interes.
Javni in zasebni interes
Da bi podrobneje preučila možne strategije odločanja v primerih, ko je v igri tudi skupni javni interes, ne le interes posameznika, sta v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja Robert Axelrod in William Hamilton organizirala turnir računalniških programov o zapornikovi dilemi. Gre za klasično igro, pri kateri je za posameznega igralca najboljša strategija, da ne sodeluje s soigralci, s stališča celotne skupnosti oziroma javnega dobrega pa je bolje, da igralci medsebojno sodelujejo. Povedano drugače: če zgolj posameznik dela v javno dobro, drugi pa ne, bo na slabšem kot drugi, če pa vsi delajo v javno dobro, bodo vsi na boljšem, kot bi bili, če bi delovali le za lastno dobrobit.
Axelrod in Hamilton sta iskala strategijo igre, ki bi se pri tovrstnih situacijah, kjer se prepletata javni in zasebni interes, dolgoročno najbolje obnesla. Zmagal je program s strategijo »milo za drago« (Tit for Tat), ki pri vsaki novi odločitvi preveri le, ali je tokratni soigralec pri svoji prejšnji potezi deloval v skupno dobro. V tem primeru je tudi sam sodeloval z njim. Če pa igralec v svoji prejšnji potezi ni deloval v javno dobro, ampak se je odločil sebično, je tudi sam v naslednji potezi z njim potegnil sebično potezo. Pri strategiji »milo za drago«, ki je praviloma dolgoročno premagala druge strategije, gre za neke vrste pravično recipročnost. Če ti meni pomagaš, bom tudi jaz tebi, ko pa me izdaš, s teboj ne bom več sodeloval, dokler se ne pokesaš.
Podobne igre so igrali na različnih koncih sveta in v različnih kulturnih okoljih. Raziskovalci so med drugim ugotovili, da je stopnja sodelovanja sorazmerna z dejansko potrebo po sodelovanju v posameznem okolju. Če se družine preživljajo bolj ali manj same oziroma so samozadostne, bo sodelovanja v družbi malo. V kulturah, kjer so ljudje prisiljeni hrano loviti skupaj, pa bo tudi sicer sodelovanja več. Posamezne plemenske skupnosti so tako lahko zelo sebične ali zelo radodarne, vse odvisno od okoliščin, v katerih živijo, oziroma kako velika je celica družbe, katere člani so prisiljeni medsebojno sodelovati.
Dandanes poteka veliko empiričnih raziskav, ki ugotavljajo, kako se ljudje dejansko odločamo v najrazličnejših realnih situacijah. Pomembno znanstveno in praktično vprašanje pri tem je seveda, kako bi lahko s preprostimi ukrepi vplivali na odločanje ljudi, da bi ti v večji meri delovali v skupno dobro. Ob tem se odpira tudi dilema, ali bi bilo treba na osnovi novih znanstvenih spoznanj nadgraditi osnovni poenostavljeni model človekovega delovanja v družbi, ki je prevladoval zadnja desetletja.
