Nekaj izsekov
…»Še pred enim letom smo se kolegi v šali spraševali, kam bo kdo odšel, zdaj pa so to že resna vprašanja,« je zaskrbljen tudi fizik dr. Martin Klajnšek, zaposlen na odseku za fiziko trdne snovi Instituta Jožefa Stefana. Pri šestintridesetih letih se Klajnšek ukvarja z raziskovanjem jedrske magnetne resonance in kvantnih spinskih sistemov. V zadnjih petnajstih letih je objavil triinštirideset fizikalnih člankov in je bil štirikrat nagrajen. Ima zaposlitev za nedoločen čas. Ampak to ne pomeni še ničesar. »V resnici je moja zaposlitev odvisna od projektov,« pravi. »Raziskovalci se moramo med seboj boriti na razpisih. Zadnji razpis ARRS je bil objavljen z enoletnim zamikom, sredstva pa so bila še bistveno manjša od pričakovanih. Sprašujemo se, kaj bo, če institut za nas ne bo imel več denarja.«
…Profesor dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta pravi, da je to, da gre kdo v tujino, sicer lahko dobro. »Mlajši raziskovalci morajo pridobiti izkušnje. A skrbi me, da bodo potem v tujini tudi ostali. Če pa ne bodo odšli, se lahko zgodi, da bodo vrgli puško v koruzo.« Vsaj eden od nadarjenih raziskovalcev, katerih mentor je bil Jerala, danes ni več znanstvenik, pravi. »Odprl je otroški vrtec.«
…Kemijski inštitut, pravi Jerala, je lani prejel za trinajst odstotkov manj sredstev kot v letu 2011. »Letos se bodo prihodki zmanjšali še vsaj za milijon evrov. Po mojem mnenju bi morali vse te številke predstaviti javnosti, da bo jasno, kam vodi politika zategovanja pasu.« V laboratoriju za biotehnologijo, ki ga vodi, so za temeljne projekte od ARRS lani dobili petindvajset, letos pa še petintrideset odstotkov manj denarja. »Skupaj torej v dveh letih za več kot petdeset odstotkov,« pravi Jerala.
Kot kaže bo treba ustanoviti stranko, sindikat ali vsaj močno lobistično organizacijo, ki bo zagovarjala interese generacije državljanov starih med 25 in 35 let. V vsaki generaciji je namreč približno enak delež najbolj sposobnih, zato je v skupnem interesu družbe, da imajo vsi tudi enakopravno možnost dostopa do javnih sredstev. Javna sredstva morajo biti preko jasnih in pravičnih kriterijev, ki temeljijo na sposobnosti, enakomerno dostopna vsem generacijam. Nekaj kratkoročnih predlogov v tej smeri smo na blogu že predstavili:– omejitev na "le" 100% financiranje posameznika iz javnih sredstev (Takoj se sprosti cca 500 raziskovalnih delovnih mest. Je ta podatek resničen?)– Vzpostavitev… Beri dalje »
Mogoče je zdaj pravi trenutek, da se te ideje posreduje novi vladi oziroma njeni predsednici? Občutek imam, da bi znala prisluhniti argumentom mlade generacije. Ko se zadnje dni pogovarjam z kolegi se mi zdi, da je podpora tovrstnim idejam znotraj raziskovalno-univerzitetne sfere zelo velika. Resnih protiargumentov v bistvu ni.
Stranko torej, da bo zadeva resna, ampak potem je treba zaceti zbirati kompetentne ljudi ne samo iz podrocja znanosti, ki jih na Kvarkadabri ne manjka, temvec tudi iz vseh drugih logov. Kaksno leto, da se zberejo ljudje, par let, da se naredi koncno neke pametne programe… kdo je za?
Po mojem ima mandatarka trenutno hujše skrbi. Poleg tega bi se z omejitvijo na 100% zamerila senior-FDVjevcem, ki ji lahko vsak trenutek odvzamejo magisterij in jo s tem javno osramotijo (pustimo ob strani, da bi to tako ali tako morali storiti).
Za vzpostavitev razmerja 1:2 je verjetno pristojna ARRS – ne vem, če velikost razpisov določa vlada, ali jih?
Pri reformi univerze bo vsakdo naletel na isti odpor, tudi če ta ne bo več ideološko obarvan. Good luck.
Sašo, s tvojimi cilji se seveda strinjam, imam pa nekaj komentarjev na tvoje predloge (pa naj bralec iz njih sam ugotovi, ali sem financiran iz programa ali iz projekta ;-): – malo sem potipal teren okoli sebe, kaj si raziskovalci mislijo o zmanjšanju svojih plač. Načelno so seveda vsi za, sploh če bi imeli od tega korist "mladi". Takoj pa so pristavili, da se bojijo, da tako privarčevan denar ne bo šel v roke mladim znanstvenikom ampak, da se bo netransparentno prekanaliziral drugam. Kot pogosto pri medčloveških odnosih, se torej tudi tu marsikaj začne in konča pri zaupanju v tistega,… Beri dalje »
Jure, res hvala za izčrpne komentarje. Se z marsičem zelo strinjam. Še posebej s tem, da se vse začne in konča pri ljudeh.
Glede mladih znanstvenic pa bi samo povedal, da sem se pred nekaj dnevi pogovarjal z eno izmed bolj uspešnih, ki je bila veliko tudi v tujini, zdaj pa je noseča in je dobila postdoka na razpisu ARRS pri nas. Če sem jo prav razumel, postdok med porodniško miruje, tako da glede tega ni skrbi.
Zanimivi so komentarji pod tistim člankom.
(ZdravaPamet)
Pa ljudje dragi, ravno uravnilovka, ki jo s temi 100% zagovarjate, je problem.
Da ne bo nesporazumov. Predlog je, da se na 100% obremenitev na posameznika omejijo sredstva iz proračuna države. Če ima kdo še druge vire financiranja izven proračuna (eu projekti …), si lahko na ta način plačo dvigne tudi do 150%. Zdaj to ni ločeno.
Žiga Turk bi Vam verjetno ploskal. Za čas projekta bi torej zaposlovali ljudi za določen čas. Res zelo razvojno in odlično.
Pa brez zamere.
rx170 nečesa ne razume. Zaposlovanje za določen čas je v znanosti popolnoma stalna praksa za tiste mlajše od recimo 35. Tudi za tiste, ki so se znanstveno v tem času že (letom primerno) uveljavili in imajo potencial, da v slovenski znanosti naredijo kakšen preboj. Kako torej rx170 upraviči vse tiste starejše, ki so – in bodo zgleda do penzije – zaposleni za nedoločen čas, za katere pa je zelo preprosto pokazati, da je njihov doprinos slovenski znanosti neznaten? Njihova edina prednost je, da so bili na pravem mestu ob pravem času, ko so se zaposlitve za nedoločen čas delile kot… Beri dalje »
Načeloma sem proti zaposlovanju kogarkoli za določen čas. V tej situaciji potem delo postane nenehni project hunt. Kar navajate pa je sistemski problem (ki postane izrazit npr. po izvolitvi v najvišji naziv), ne vem pa kakšno zvezo ima s predlagano uravnilovko, ki jo zagovarja Sašo Dolenc.
Menda v Švici raziskovalci, ki so starejši od 55 let, ne morejo več kandidirati kot vodje na nacionalnih razpisih.