Podaljšanje Kjotskega protokola

Na podnebnih pogajanjih v Dohi so danes dosegli dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Konec letošnjega leta se namreč izteče obdobje, do katerega so se (nekatere) države zavezale k zmanjšanju. Drugo obdobje bo veljalo od 1.1.2013 do 31.12.2020.
Naj spomnim: Kjotski protokol k zmanjšanju izpustov zavezuje le skupino razvitih držav; tako je seveda tudi z “novim” Kjotom, le da so iz njega izstopile Kanada, Japonska, Nova Zelandija in Rusija, ZDA pa tako ali tako niso ratificirale že prvega Kjota.

H kakšnemu zmanjšanju smo se zavezali? Kjoto1 je za večino držav  določal zmanjšanje izpustov za 8% do 31.12.2012 glede na izhodiščno leto (za večino držav l. 1990). Kjoto2 za večino držav (med njimi za Slovenijo) določa zmanjšanje za 20% do 31.12.2020 glede na isto izhodiščno leto. [DRAFT SPORAZUMA]

Je kaj novega o najpomembnejšem ne-dogovoru podnebnih pogajanj? Ki je seveda povezan z dejstvom, da države, ki so se zavezale k zmanjšanju izpustov, globalno predstavljajo le 15% izpustov? Načelna zaveza vseh ostalih držav, da se bodo enkrat (l.2020) zavezale tudi one, trenutno sliši na ime durbanska platforma (Durban platform). V Dohi niso sklenili nič konkretnega o vsebinskih vprašanjih tega prihodnjega podnebnega sporazuma (česar tudi ni nihče pričakoval); zatrdili so le, da so odločeni, da bodo sporazum podpisali decembra 2015:

Determined to adopt a protocol, another legal instrument or an agreed outcome with  legal force under the Convention applicable to all Parties at its twenty-first session, due to  be held from Wednesday, 2 December to Sunday, 13 December 2015, and for it to come  into effect and be implemented from 2020 [*]

Če z odločnostjo mislijo resno, bodo v naslednjih letih sledila precej težka pogajanja o izpustih Kitajske, Indije in drugih velikih razvijajočih se držav. Določeno novost naj bi pomenil tudi dogovor, da je končni cilj vendarle en sam enoten podnebni sporazum, ki naj bi ga podpisali 2015 (zadnja leta so pogajanja namreč potekala dvotirno, o podaljšanju Kjota in o novem sporazumu).

Nova zadeva je načelni dogovor o  pokrivanju izgub in škode (loss and damage) zaradi podnebnih sprememb  v revnejših državah (Approaches to address loss and damage associated with climate change impacts in developing countries that are particularly vulnerable to the adverse effects of climate change to enhance adaptive capacity). Izraz “loss and damage” se v podnebnih sporazumih uporablja prvič. Razvite države so se namreč  vse od začetka podnebne diplomacije odločno branile  vsakršne dikcijo, ki bi kakorkoli implicirala odgovornost za škodo, ki jo povzročajo podnebne spremembe. (Eden takih “prepovedanih” pojmov je podnebni dolg (climate debt), ideja, da so razvite države s svojimi kumulativnimi (sedanjimi in preteklimi) izpusti ustvarile dolg, ki ga morajo nekako poravnati, predvsem do revnejših držav, ki jih bodo podnebne spremembe najbolj prizadele, čeprav so zanje po izpustih najmanj krive.) Dogovor odpira možnost, da bodo revne države od bogatih prejemale “odškodnino” – v narekovajih zato, ker so bogate države, posebej ZDA, vendarle poskrbele, da ni v dogovoru nikakršnega izraza, ki bi lahko impliciral tudi pravno odgovornost. Kako, v kakšnem obsegu in kdo bo pokrival te škode, ostaja nedoločeno, tako da najbrž o realni vrednosti tega dogovora za revne države zdaj še ni mogoče resno soditi.