Internet je nedvomno ena najpomembnejših tehnoloških iznajdb, kar smo jim bili priča zadnja desetletja, saj je povsem na novo opredelil metode, kako prenašamo, iščemo in urejamo informacije. S pojavom interneta se je preoblikoval tudi klasičen odnos med aktivnim tvorcem vsebin in pasivnim sprejemnikom oziroma uporabnikom. Ena izmed temeljnih lastnosti interneta je namreč, da nihče, ki ga uporablja, ni več zgolj pasiven opazovalec, kot je bil nekoč bralec knjige ali časopisa, ampak vsakdo hkrati s klikanjem, prebiranjem, gledanjem in komentiranjem internetnih vsebin sproti tudi ureja množico podatkov, tako da so nam vsem hitreje in lažje dostopni.
Čeprav je internet za večino ljudi razvitega sveta že povsem samoumeven del vsakdana, pa se le redko vprašamo, kakšna je sploh fizična zgradba interneta. Po kakšnih kablih zares potujejo informacije med računalniki, kdo skrbi za te povezave, kje so velika vozlišča, kaj je internet v fizični obliki oziroma kaj je materija interneta?
Material, iz katerega je zgrajen internet
V nedavno izdani knjigi z naslovom Tubes: A Journey to the Center of the Internet (Ecco, 2012) si novinar revije Wired Andrew Blum zastavlja prav tovrstna vprašanja: Kaj je internet fizično in kdo so ljudje, ki skrbijo zanj? Kaj bi fotografirali, če bi želeli posneti sliko interneta? Ali res velja pravilo, da je internet izjemno robusten sistem komunikacije, ki deluje, tudi če se večina njegovih delov uniči?
Novinar začenja knjigo z osebno zgodbo, s kakršno smo se srečali večinoma že vsi uporabniki interneta. Ko se mu je pred nekaj leti v stanovanju na Brooklynu pokvarila internetna povezava, je na pomoč poklical serviserja. Ta je najprej preveril povezave in nastavitve računalnika v stanovanju, in ko je ugotovil, da ne najde nobene napake, je začel slediti kablu v steni in naprej ven iz hiše. Kmalu je na Blumovo veliko začudenje odkril vir težav: veverice z bližnjega drevesa so občasno grizljale kabel, ki je hišo povezoval s ponudnikom interneta. Če je katera preveč močno ugriznila, je predrla zaščitni ovoj in povzročila motnje.
Takrat se je Blum zamislil in se odločil, da bo raziskal materialno naravo interneta ter o tem napisal serijo člankov za revijo Wired. Ker se je projekt izkazal za zanimivega, ga je kasneje nadgradil še v knjigo. V času, ko je zbiral informacije, se je tako podal na pot okoli sveta in obiskal vsa večja svetovna internetna vozlišča ter se pogovarjal s tamkajšnjimi delavci, ki skrbijo, da je internet ves čas na voljo in da deluje čim bolj tekoče.
Nobena velika skrivnost ni, da je osnovni fizični gradnik interneta optični kabel. To je tanka steklena cevka, običajno v rumenem zaščitnem ovoju, po kateri skorajda brez izgub potuje svetloba, v kateri so zakodirani podatki. Seveda pa kabli sami po sebi niso uporabni, če na njihovih koncih ni tudi naprav, ki na eni strani pošiljajo svetlobne signale, na drugi pa jih sprejemajo.
A tudi rumeni kabli z oddajniki in sprejemniki še niso vse, kar fizično predstavlja internet. Kabli oziroma lokalna omrežja kablov morajo medsebojno tudi učinkovito komunicirati, kar se praviloma dogaja v velikih internetnih vozliščih. Blum je obiskal nekaj največjih na svetu, ki jih, kot ugotavlja v knjigi, v resnici ni več kot ducat.
Tovrstna vozlišča, ki se nahajajo v večjih obmorskih mestih, kot so New York, London, Singapur in Tokio, so povezana po medcelinskih optičnih kablih. Atlantik prečka menda zgolj dobrih deset tovrstnih podvodnih optičnih kablov, nekaj manj pa Pacifik. Kot poudari v knjigi Blum, je zanimiv podatek, da so bili skoraj vsi inženirji, ki skrbijo za podmorske optične kable, v tistem času stari dvainštirideset let. Vsi so namreč začeli kariero pred približno dvajsetimi leti, ko je internet postajal osrednji medij komunikacije.
Zgradbo in delovanje interneta Blum primerja z letalskim prometom. Čeprav naj bi bil internet zelo robusten oziroma odporen na izpad dela omrežja, je potovanje podatkov po internetnih kablih v resnici bistveno bolj podobno potovanju potnikov na mednarodnih letih. Če letimo denimo iz New Yorka v Ljubljano, bomo morali zelo verjetno prestopiti v Frankfurtu ali na kakem drugem velikem letališču, kjer pristajajo medcelinska letala. Podobno je z internetom, kjer gre večina podatkovnega prometa preko velikih vozlišč, na katerih se srečujejo velike svetovne podatkovne mreže.
Eno od najpomembnejših internetnih vozlišč, v katerem lokalne mreže tvorijo povezave v medmrežje oziroma internet, se nahaja v veliki newyorški zgradbi na ulici Hudson, kjer je bil nekoč sedež podjetja Western Union. V tej mogočni stavbi iz dvajsetih let 20. stoletja je med drugim tudi posebna soba (meet-me-room), v kateri telekomunikacijska podjetja fizično preko izmenjave kablov iz enega vtiča v drugega vzpostavljajo povezave med svojimi omrežji.
Kot pravi Blum, gre pri tem za pogajanja in medsebojna dogovarjanja operaterjev, običajno med druženjem ob pivu, ko se usklajujejo, kdo bo izvedel kakšno povezavo s kom. Večinoma gre za povezave, ki so v obojestransko korist, tako da nihče nič ne plača, ampak je treba le poskrbeti za to, da bosta obe strani zadovoljni.
Borzni zlom ob 14.45
Ob vsem, kar vemo o delovanju interneta, si težko predstavljamo, da bi bila tudi pri tako hitrem in učinkovitem pretakanju informacij po optičnih povezavah, kot smo mu priča danes, kakorkoli pomembna fizična razdalja med računalniki. Vendar se izkaže, da lahko denimo pri hitrem borznem trgovanju, kjer se posli sklepajo v zgolj delčku sekunde, že nekaj trenutkov zakasnitve pomeni razliko med dobičkom in izgubo.
Skupina borznih podjetij je zato svoje računalnike, ki se ukvarjajo s tovrstnim hitrim trgovanjem, preselila iz bližine Wall Streeta, kjer so tradicionalno prostori borznih hiš, nekaj kilometrov stran v neposredno bližino internetnega vozlišča na ulici Hudson. Algoritmi za hitro trgovanje naj bi imeli prav zaradi te pridobitve časa več možnosti, da se hitreje odzovejo na stanje na borzi kot konkurenca, kar na dolgi rok lahko pomeni večji zaslužek.
Pri premiku podjetij z Wall Streeta v bližino internetnega vozlišča je šlo zelo verjetno zgolj za odstranjevanje morebitnih motenj, saj fizična lokacija nekaj kilometrov stran dejansko ne more pomeniti tako usodne razlike. A pri povezavah med oddaljenimi mesti se hitrost prenosa podatkov že lahko pozna, sploh če nimaš kontrole, kje dejansko potujejo tvoji podatki. Neko borzno podjetje je zato na svoje stroške položilo nov optični kabel, ki povezuje Chicago z New Yorkom, da lahko sedaj res hitro in brez težav trguje na borzi.
Kako pomembno je zadnja leta postalo tovrstno trgovanje s hitrimi računalniki in posebnimi algoritmi, ilustrira dogodek, ki se je pripetil v četrtek, 6. maja 2010, v zgodnjih popoldanskih urah, danes pa je bolj znan kot »borzni zlom ob 14.45«.
Tistega dne je bila glavna tema dogajanja na borzi izbruh grške krize oziroma spoznanje, da država ne bo mogla poplačati svojih dolgov. Strokovnjaki še danes ne vedo natančno, kaj se je takrat dejansko zgodilo, a kot vse kaže, so se algoritmi, ki izvajajo hitro trgovanje z delnicami, nekako ujeli v zanko. V zgolj nekaj minutah so namreč delnice na borzi v povprečju izgubile 9 odstotkov vrednosti, kar pomeni, da so naenkrat v zrak izpuhtele milijarde dolarjev. Borzni indeks Dow Jones Industrial Average je padel skoraj za tisoč točk, kar je bil zgodovinski rekord za enodnevno spremembo.
Vsi, ki so takrat spremljali borzno dogajanje, so le strmeli v monitorje, saj ni nihče vedel, kaj se pravzaprav dogaja. A na srečo se je trend padanja sam hitro obrnil in delnice so po nekaj minutah spet začele pridobivati ceno, tako da je pet minut čez tretjo uro borzni indeks spet pridobil dobršen del svoje vrednosti.
Podobne pojave čudaškega delovanja sodobnih avtomatskih oblik trgovanja lahko občasno opazimo denimo tudi v internetni knjigarni Amazon.com. Zgodilo se je že, da se je cena kake povsem običajne knjige (v konkretnem primeru je šlo za monografijo o biologiji mušic) povzpela tudi na 1,7 milijona dolarjev, nekaj ur kasneje pa je dosegla ceno celo 23,7 milijona dolarjev. Seveda ni knjige takrat nihče kupil, a vseeno je bilo dokaj očitno, da se je algoritem, ki sproti nastavlja ceno, pokvaril oziroma se ujel v zanko s podobnimi algoritmi konkurenčnih založb.
