Gian Francesco Poggio Bracciolini ni bil le običajen pisar oziroma tajnik papežev, kardinalov in posvetnih vladarjev Italije v začetku petnajstega stoletja, ampak je imel še eno zelo zanimivo strast. Po samostanskih knjižnicah takratne Evrope je iskal stare rokopise v upanju, da bo morda našel kako stoletja založeno pomembno knjigo. Leta 1417 se mu je v nekem nemškem samostanu končno nasmehnila sreča. Povsem slučajno je prišel na sled 7400 verzov dolgi filozofski pesnitvi, ki jo je nekaj desetletij pred Kristusom napisal Rimljan Titus Lucretius Carus.
Rokopis z naslovom O naravi sveta (De Rerum Natura), ki ga je našel, je po oznakah izviral iz devetega stoletja, kar je pomenilo, da je bila knjiga takrat stara že pol tisočletja, in zelo verjetno je več stoletij založena ležala na odmaknjeni polici v samostanski knjižnici. Če jo je občasno kak menih opazil in vzel v roke, se gotovo ni zavedal, da ima pred seboj enega redkih pričevanj o takrat malo znani, a zelo pomembni antični filozofski šoli epikurejcev oziroma antičnih atomistov. Poggio se ob svoji najdbi prav tako ni zavedal, da bo Lukrecijev rokopis, ki ga je s svojim odkritjem rešil pred pozabo, v naslednjih stoletjih pomembno vplival na modernizacijo Evrope in posredno vsega sveta.
V času, ko je Poggio po evropskih samostanih iskal izgubljene rokopise, tiskanih knjig še ni bilo, zato je moral vsako knjigo, ki ga je zanimala, na roke prepisati, če jo je želel odnesti s sabo. Pri tem so mu seveda pomagali asistenti, a vseeno je bil to čas, ko je dogajanje v svetu potekalo bistveno počasneje kot danes. Evropa si je takrat ravno opomogla od velike srednjeveške epidemije kuge, ki je pomorila kar tretjino prebivalstva, kar je pomenilo, da je bilo treba marsikatero obrt povsem na novo organizirati. Prav tako je bil to čas, ko so učenjaki začeli na novo odkrivati blišč nekdanje antične kulture in se zgledovati po njenih velikih dosežkih.
Obstajajo samo atomi in praznina
Lukrecij je v svoji dolgi pesnitvi natančno predstavil grško filozofsko šolo, katere začetnik je bil Epikur, zametke pa sta ji že prej postavila Levkip in Demokrit. Osnovna ideja epikurejcev je zelo preprosta, a prav zato tudi dokaj radikalna, o čemer priča podatek, da lahko še danes najdemo mnoge goreče nasprotnike idej, ki izvirajo iz temeljev, ki so jih osnovali stari grški atomisti.
Temeljna trditev epikurejcev je, da obstajajo le atomi in praznina. V svetu ni nič drugega kot zgolj nedeljivi atomi najrazličnejših oblik, med katerimi je prazen prostor. Vse je zgrajeno iz atomov oziroma osnovnih delcev, ki so tako majhni, da jih ne moremo neposredno videti, lahko pa njihovo delovanje tako ali drugače občutimo.
Ko dobimo na jezik denimo nazobčane atome, to občutimo kot kislo, nasprotno pa imajo bolj zaobljeni atomi sladkoben okus. Seveda so vsi ti okusi in druga občutja le posledica mešanja atomov iz okolice z atomi, ki sestavljajo naše telo in niso nič drugega kot imena, ki jih pripišemo posameznim zmesem atomov.
Prav tako predmeti za atomiste niso nič drugega kot začasni skupki atomov, ki niso nič bolj trdni ali stalni, kot so denimo prašni vrtinci, ki jih ustvarja veter nad tlemi. Ti imajo sicer obliko, a je ta le začasna in se poleg tega še neprestano spreminja. Tudi ljudje nismo nič drugega kot skupki atomov, ki nekaj časa delujejo kot celota, nato pa se spet razblinijo.
Radikalnost antične atomistične teorije ni zgolj v njeni preprosti ideji o naravi in zgradbi sveta, ampak v posledicah, ki jih ima takšna podoba sveta na dojemanje smisla življenja vsakega posameznika. Prav zato, ker naj bi po mnenju nekaterih takšna skrajno materialistična predstava sveta implicirala nihilizem oziroma popolno odsotnost kakršnihkoli vrednot, so še danes mnogi zelo negativno nastrojeni do takšnih idej. Tarča sodobnih bojevnikov za “ohranitev vrednot” je predvsem darvinizem, ki v njihovem horizontu dojemanja sveta predstavlja nekakšno sodobno različico prevratniških antičnih materialističnih teorij.
Skrivnostni odkloni atomov
V resnici je epikurejska vizija zgradbe in delovanja sveta še bolj nenavadna, kot si predstavlja večina ljudi, ki jo poznajo samo površno. Ne gre zgolj za to, da obstajajo le atomi, ki begajo sem ter tja ter medsebojno trkajo in se sprijemajo v začasne skupke. Že prvi antični atomisti so se zavedali, da tako ne bi nikoli dobili dovolj pestrega in raznolikega sveta, kot ga poznamo. Atomi zato niso le delci, ki se prosto gibljejo in medsebojno trkajo, ampak so hkrati tudi povsem nepredvidljivi. Vsak atom je svoboden, kar pomeni, da lahko kadarkoli brez razloga spremeni smer gibanja. Antični atomi niso del velikega urejenega mehanizma, ki ga enkrat poženemo v gibanje, nato pa teče kot velika kozmična ura, ampak so vsaj glede svojega gibanja povsem nepredvidljivi drobci, za katere ne velja noben vrhovni zakon.
Na to radikalno svobodo in nepredvidljivost atomov antičnega atomizma v poenostavljenih predstavitvah v učbenikih in zgodovinskih pregledih filozofskih šol marsikdaj pozabljajo, a prav to je tisto bistvo, ki dela atomizem tako zanimiv in hkrati za mnoge tudi družbeno subverziven in nevaren. Lukrecij notranjo svobodo atomov imenuje klinamen ali odklon in prav ta pojem je bil in je še predmet mnogih interpretacij. Med drugimi je o tej temi napisal svoj doktorat tudi Karl Marx.
Zato bi bilo zelo narobe, če bi odklone atomov razumeli kot posledico neke skrivne sile ali vzroka, ki občasno posreduje in jih izmakne iz njihove smeri. Bistveno bolj pravilno je, če dogajanje razumemo kot odsotnost kakršnegakoli pravila, ki bi uravnaval gibanje atomov. Atomi se izmikajo in odklanjajo, ker v njihovi naravi ni pravila, da se morajo gibati naravnost. Če bi zanje veljalo takšno splošno določilo, bi to pomenilo, da so podvrženi zunanji prisili, ki velja univerzalno za vse. Ker pa v svetu ne obstaja nič drugega kot zgolj atomi in praznina, tudi ni nobenega pravila, kako naj se gibljejo. Odkloni so zgolj posledica tega, da atomov nič ne zavezuje k temu, da se gibljejo urejeno.
Vplivna knjiga, ki so jo brali na skrivaj
Stephen Greenblatt je v knjigi The Swerve: How the World Became Modern (W. W. Norton & Company, 2011) zapisal, da je Poggio Lukrecijev rokopis zelo verjetno odkril v benediktinski opatiji Fulda nekje sredi današnje Nemčije. Seveda si knjige ni mogel kar sposoditi, ampak je moral naročiti izdelavo kopije, kar je seveda trajalo. Kot kaže, pa je bil prepis, ki ga je izdelal nemški samostanski pisar, slab, zato ga je poslal prijatelju v Firence, ki je vse skupaj na novo prepisal z veliko lepšo in lažje berljivo pisavo. Prav ta rokopis, ki so ga kasneje pogosto kopirali, je postal osnova tudi za kasnejše tiskane izdaje.
Lukrecijeva knjiga je pomembno vplivala na mnoge renesančne in novoveške mislece. Leta 1961 so z analizo pisave pokazali, da je enega od ohranjenih izvodov starega rokopisa, ki ga hranijo v vatikanski knjižnici, s svojo roko prepisal nihče drug kot Niccolo Machiavelli. Ker se je zelo dobro zavedal, da se vsebina Lukrecijeve knjige skoraj natanko pokriva s prepovedanimi vsebinami, ki so jih imeli v svojih priročnikih inkvizitorji, ni Lukrecija v svojih delih nikoli omenjal. A vseeno ga je zelo podrobno študiral, kar pomeni, da je vsaj posredno pomembno vplival na njegova dela.
Leta 1989 so na dražbi prodali bogato komentiran, tokrat že tiskan izvod Lukrecija, za katerega so kasneje pokazali, da ga je imel v lasti Michel de Montaigne, ki je opombe ob robu zapisoval v latinščini in francoščini. Antični atomizem je pomembno vplival tudi na Galileja. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi bile prav ideje, ki so izvirale iz antičnega atomizma, v Galilejevih knjigah tiste, ki so najbolj razburile takratno inkvizicijo in sprožile proces proti začetniku moderne fizike.
Pri nas je pesnitev O naravi sveta izšla šele leta 1959 pri Slovenski matici v prevodu Antona Sovreta. V predgovoru je med drugim zapisal, da ga je prevajanje “Lukrecovega poema stalo znatno več truda in časa kakor oba Homerjeva epa skupaj, pa četudi ga je po številu verzov štirikrat manj. Reči moram odkrito, da mi je slovenski heksameter ob Lukrecu prvikrat delal resne preglavice in da sem marsikrat vzdihnil nad šibkostjo svojega jezikovnega inštrumenta podobno, kakor zdihuje Lukrecij sam nad pomanjkljivostjo svoje materinščine, ko presaja vanjo ‘Grkov izsledke temne’. Vzlic temu se nadejam, da se bralec ob mojih verzih ne bo potil tako, kakor sem se jaz, ko sem jih delal.”
