Kdo plačuje novinarja?

Že pred leti je bil eden njegovih najpomembnejših novinarskih projektov razkrivanje konkretnih finančnih povezav, ki so stale za različnimi “podnebno-skeptičnimi” objavami, zadnje čase pa veliko raziskuje financiranje   svetovalnih inštitutov oziroma think tankov. Običajen vzorec je, da se vlada sklicuje na določeno strokovno mnenje, ki ga je pripravil takšen inštitut, pri tem pa je popolnoma netransparentno, kdo dotični inštitut financira iz ozadja.  Netransparentno  financiranje je pogosta praksa tudi na številnih drugih ne-gospodarskih področjih; Monbiotov članek o izkoriščevalskih akademskih založbah je pred kratkim na tem blogu predstavil Jure Zupan.

A da bi bili kredibilni, je treba nazadnje (ali na začetku) počistiti pred svojim pragom. Prav novinarstvo je namreč praksa, ugotavlja Monbiot, v kateri je netransparentno financiranje iz ozadja z namenom usmerjanja javnega mnenja, močno razširjeno. Zato bi morali biti dohodki novinarjev prav tako transparentni kot dohodki politikov in funkcionarjev:

Like many British people, I feel embarrassed talking about money, and publishing the amounts I receive from the Guardian and other employers makes me feel naked. I fear I will be attacked by some people for earning so much and mocked by others for earning so little. Even so, the more I think about it, the more I wonder why it didn’t occur to me to do this before.
A voluntary register is a small step towards transparency. What I would really like to see is a mandatory list of journalists’ financial interests, similar to the House of Commons registry. I believe that everyone who steps into public life should be obliged to show who is paying them, and how much. Publishing this register could be one of the duties of whatever replaces the discredited Press Complaints Commission.
Journalists would still wield influence without responsibility. That’s written into the job description. But at least we would then have some idea of whether it’s the organ-grinder talking or his monkey. (*)

Razmišljal sem o analogiji s Slovenijo. Zadnjič je Marko Crnkovič v Delu razvil nekoliko nasproten rgument, da v naših  medijih pretiravamo glede neodvisnosti kolumnistov:

Da morajo pošteni pisci tako rekoč pod prisego izjavljati, da niso plačanci, me spominja na absurdno epizodo iz Kavlja 22, v kateri eden od protagonistov pred zasliševalcem zanika, da je nekaj storil, ta pa ga vpraša: “Kdaj niste tega storili?” Zakaj ni dovolj napisati, da je avtor po poklicu in/ali afiliaciji to in to, da opravlja to in to delo? Ker so nergači preneumni? (M. Crnkovič, 19.9.2011)

Crnkovič meri predvsem na Finance, ki zunanje kolumne opremljajo z pripisom “Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ. Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil PR agencij, lobistov ali interesnih skupin.” Res je, glede tega ima Crnkovič prav, da je takšna izjava nekoliko protislovna: če dvomim v kredibilnost kolumnista, je dvomljiv tudi njegov “disclaimer”, in obratno. Po drugi strani pa ne velja biti naiven – plačani ustvarjalci javnega mnenja pod masko neodvisnosti so povsod, in tudi Slovenija ni izjema.
Monbiotov predlog o “registru interesov” za novinarje in pisce je sicer nenavadna ideja, ampak morda zelo relevantna pri vzpostavljanju javne etike. Nazadnje se lahko, nasprotno,  tudi izkoriščevalsko nizka plača oziroma honorar novinarja (kar je primer v številnih slovenskih medijih, ki “delujejo na honorarce”),   razkrije kot problem javnosti, ki te medije bere/posluša/gleda.