Katja Perat o filozofiji (in filozofih)

Med nominiranci za letošnjo Veronikino nagrado (če prav razumem, slovenski pesniki med sabo izberejo najboljšo knjigo leta) je bila knjiga pesmi Katje Perat Najboljši so padli (Beletrina 2011), ki mi je padla v oči pač zato, ker Peratovo poznam iz filozofskega plemena. Pristranski ali ne, pesmi so me navdušile kot redko inteligentne in duhovite predstavnice svojega žanra.

Veličina

Epski ljudje vedo,

Da je človekova veličina v tem, da je neenak bogovom,

in se radi bahajo s svojo smrtnostjo,

Epski ljudje vedo, da pogum dobi svoj prostor za obstoj

Zgolj ob prisotnosti strahu,

Zato nikoli ne prebirajo rumenega tiska v čakalnicah pred ordinacijami,

Epski ljudje, zaradi katerih se bojiš z občudovanjem spremljati sončne zahode,

Zaradi katerih postaneš nestrpen, kadar te ljubijo za to nepooblaščene osebe,

Epski ljudje, zaupanja nevredni,

Ki se v humanistiki nikdar ne ukvarjajo s feminizmom,

Ljudje, ki vedo, kako se stoji, da si najbolj podoben spomeniku,

Ljudje, ki so pri petnajstih s tabo hodili na metal koncerte

In nikdar obupali,

Ne verjameš jim, ne bi jim bil rad podoben,

Na zabavah se jim izogibaš,

Nerodno ti je, če se njihove bivše punce zanimajo zate,

Lepe punce, dobro oblečene,

Lepe kot fotografije s počitnic,

Resne kot nemška klasična filozofija,

Pravilne, kot stvari, ki bi jih rad imel,

Če bi vedel, kaj z veličino.

-