Domov Zapisi o znanosti Stockholmski memorandum o trajnostnem razvoju

Stockholmski memorandum o trajnostnem razvoju

Piše:

10. 6. 2011

V Stockholmu je maja potekal 3. Simpozij nobelovih nagrajencev v organizaciji Švedske kraljeve akademije znanosti. Obravnavali so problem trajnostnega razvoja, rezultat je memorandum o globalni trajnosti (global sustainability), ki ga je po moje kar vredno prebrati, kolikor predstavlja predlog definicije, kaj si pod tem močno uporabljanim in zlorabljanim pojmom lahko predstavljamo.

Kratek ekskurz o zgodovini izraza. O trajnosti se je resno začelo govoriti v 1980′, ko so v Združenih narodih v okviru projekta Komisije Brundtlandove iskali načine, kako opredeliti razvojne cilje držav in sveta, onstran konvencionalnih ekonomskih razvojnih parametrov. Delno je bilo to posledica razmislekov o omejenih naravnih virih, ki so jih sprožile naftne krize v 1970′ (ena prvih takšnih “proto-trajnostnih” študij je bila Meje rasti iz l. 1972) , delno vedno večje spoznanje o omejeni toleranci okolja nasploh, delno pa tudi (sicer močno zmehčan) vpliv radikalnejše družbene kritike in kritike kapitalizma.

Definicija trajnostnega razvoja, ki je iz tega izšla, je razglasila dve temeljni načeli. Prvo je pravzaprav etični kriterij in hkrati definira sam pojem razvoja: razvoj je tisto, kar odgovarja na potrebe (needs) sedanje generacije, vendar tako, da ne oškoduje (compromise) potreb prihodnjih generacij. Zanimivo je, da je kasneje, l. 1997, UNESCO šel e dlje in sprejel deklaracijo O odgovornosti sedanjih generacij do prihodnjih generacij, ki je načelo trajnosti definirala

Sedanje generacije imajo odgovornost, da zagotovijo, da so potrebe in interesi prihodnjih generacij v celoti zavarovani (The present generations have the responsibility of ensuring that the needs and interests of present and future generations are fully safeguarded)*

Prehod od “potreb” pri Brundtlandovi, do “potreb in interesov” pri UNESCO, je kar velik in konceptualne implikacije te deklaracije niso bile nikoli prav dobro razjasnjene – kolega, ki dela pri UNESCO, mi je enkrat rekel, da se o tej deklaraciji danes govori le takrat, ko dajejo primer, kako se deklaracij v bodoče ne sme delati.

Kot drugo temeljno načelo trajnosti so postavili, da je razvoj večdimenzionalna kategorija – poleg ekonomske dimenzije moramo kot enakovredno upoštevati vsaj še okoljsko in socialno dimenzijo. Seveda tudi tu nastopa kup težav: najbolj znana je vprašanje, v kakšnem odnosu sploh so dimenzije razvoja. Ali je razvoj trajnosten le takrat, ko vse tri dimenzije enako ustrezajo prvemu načelu? Po tej, t.i. močni interpretaciji trajnosti, je vsak razvoj, ki temelji na izkoriščanju nekega neobnovljivega vira nujno netrajnosten, saj prihodnje generacije prikrajša za ta vir. (pozorni bralec bo sicer takoj opazil zanimiv paradoks …). Šibka interpretacija trajnosti pa drugače dopušča, da je manjše upoštevanje prvega načela trajnosti v eni izmed dimenzij dopustno, če je “vsota” nazadnje pozitivna. Recimo, industrializacija neke krajine nedvomno prikrajša prihodnje generacije za njeno okoljsko vrednost, a istočasno omogoči ekonomski razvoj, od katerega imajo prihodnje generacije korist (seveda tudi tu ne manjka očitnih paradoksov …).

Očitek, da trajnost slabo pečen koncept, ki ga je zaradi prevelike odprtosti interpretacij mogoče uporabiti za upravičenje skoraj česarkoli, faktično drži, vendarle pa je prinesel vsaj en dober učinek. V “mainstream” politične in ekonomske diskurze je prinesel nekoliko širše premisleke, kaj so tiste vrednote in kriteriji, ki jim družba in politika v svojem razvoju sledi. Še OECD je nedavno koncept večdimenzionalnosti razvoja postavil čisto v ospredje svoje (vsaj) javne podobe, primer je npr. Betterlife Index.

K nobelovski definiciji trajnosti. Celoten tekst je tule, kot simbolni avtorji so ga podpisali 18 nobelovcev, citiram le povzetek.

1. Reaching a more equitable world (Doseči moramo svet večje enakosti) Unequal distribution of the benefits of economic development are at the root of poverty.

2. Managing the climate – energy challenge. (Upravljanje s podnebjem in energijo)

We urge governments to agree on global emission reductions guided by science and embedded in ethics and justice. At the same time, the energy needs of the three billion people who lack access to reliable sources of energy need to be fulfilled.

3. Creating an efficiency revolution (Revolucija v učinkoviti rabi energije in materialov)

We must transform the way we use energy and materials. In practice this means massive efforts to enhance energy efficiency and resource productivity, avoiding unintended secondary consequences. The “throw away concept” must give way to systematic efforts to develop circular material flows.

4. Ensuring affordable food for all (Dostopna hrana za vse ljudi)

Current food production systems are often unsustainable, inefficient and wasteful, and increasingly threatened by dwindling oil and phosphorus resources, financial speculation, and climate impacts. This is already causing widespread hunger and malnutrition today. We can no longer afford the massive loss of biodiversity and reduction in carbon sinks when ecosystems are converted into cropland.

5. Moving beyond green growth (Premik onstran konvencionalnih modelov razvoja)

There are compelling reasons to rethink the conventional model of economic development. Tinkering with the economic system that generated the global crises is not enough. Markets and entrepreneurship will be prime drivers of decision making and economic change, but must be complemented by policy frameworks that promote a new industrial metabolism and resource use.

6. Reducing human pressures (Zmanjšanje demografskih pritiskov)

Consumerism, inefficient resource use and inappropriate technologies are the primary drivers of humanity’s growing impact on the planet. However, population growth also needs attention.

7. Strengthening Earth System Governance (Okrepitev sistemov globalnega upravljanja)

The multilateral system must be reformed to cope with the defining challenges of our time, namely transforming humanity’s relationship with the planet and rebuilding trust between people and nations. Global governance must be strengthened to respect planetary boundaries and to support regional, national and local approaches.

8. Enacting a new contract between science and society (Ustvariti novo razmerje med znanostjo in družbo)

Filling gaps in our knowledge and deepening our understanding is necessary to find solutions to the challenges of the Anthropocene, and calls for major investments in science. A dialogue with decision-makers and the general public is also an important part of a new contract between science and society.