Slovensko ogrodje kvalifikacij (SOK) je nov sistem razvrščanja izobrazb, ki ga pripravljajo na Ministrstvu za šolstvo. V veljavo naj bi predvidoma stopil konec prihodnjega leta – tako v Delu pojasnjuje Vinko Logaj, direktor direktorata za srednje in višje šolstvo.
Zgodba se odvija morda nekoliko manj na očeh kot znanstvena in visokošolska strategija, a ni nič manj pomembna. Nedavno smo bili namreč opozorjeni na vsaj eno točko, glede katere so se pojavili različni interesi in pogledi – gre za ključno vprašanje razmerja med bolonjskimi in starimi univerzitetnimi diplomami.
Kot vemo, sedaj veljavni zakon o visokem šolstvu temeljno ekvivalenco vzpostavlja med bolonjskim magisterijem in staro univerzitetno diplomo. Ta rešitev je tudi edina pravična in logična: skupnih pet letnikov 1. in 2. bolonjske stopnje je časovno praktično ekvivalentnih prejšnjim štirim letnikom in dodatnemu letu, namenjenemu pripravi diplome. Še pomembneje, ustreza praksi prenove programov, ki so v veliki večini primerov izhajali iz takšne ekvivalence – vsebine prejšnjega univ. programa so razporedili med obe bolonjski stopnji.
Strokovna izhodišča za pripravo novih kvalifikacij to evivalenco potrjujejo. Izredno pa sem bil presenečen, ko sem izvedel, da ji nasprotujejo študenti oziroma Študentska organizacija Slovenije. Študenti se zavzemajo za izenačitev 1. (triletne) bolonjske diplome z staro univerzitetno. Na njihovi spletni strani tako Alen Brkić piše:
Pravičen sistem bi tako pokazal, da je bilo zakonsko uvedeno »enačenje« magisterijev in starih diplom res napaka, po drugi strani pa priložnost dokazovanja, da je naš visokošolski prostor z uvedbo bolonje postal bolj kakovosten in učinkovitejši.Ponekod so predmetnik zgolj stlačili v tri leta in preobremenili študente, ponekod celo ohranili štiriletne programe in marsikaterega odveč profesorja s polno (nezasluženo) plačo, zmagovit pa je gotovo model, kje so preprosto vzeli so stare triletne visokošolske programe in jih preimenovali v bolonjske, niti ni pomembno ali so univerzitetni ali strokovni, saj se večinoma sploh ne razlikujejo. Dodali so dve leti, katerima so nadeli privlačno »magistrsko« ime, polno dodatnih obveznosti (od katerih nekatere celo bolj spominjajo na srednješolske) in vse lepo zavili v evropski celofan. Ko pa študent, ki gre skozi ta proces, nekako le odvije ves ta celofan razočaran ugotovi, da je – po vsaj petih letih intenzivnega študija na fakulteti in doma – »vreden« le toliko kot vsi tisti, ki so imeli srečo študirati pred časom velikih obljub, »samo z diplomo« pa celo veliko manj.
Mislim, da je ta analiza napačna, a nekaj drugega je še bolj pomembno. Kot opozarja doc. dr. Klara S. Ermenc, ki je sodelovala pri pripravi predloga slovenskega ogrodja kvalifikacij, je v Sloveniji na stopnjo izobrazbe vezano dvoje: pravica do nadaljevanja izobraževanja in pravica do zaposlovanja (ter z njo povezana višina plače). Denimo, kvalifikacija za srednješolskega profesorja je bolonjski magisterij, saj le ta zagotavlja stopnjo znanja, primerljivo stari diplomi. “Kaj se bo zgodilo v primeru, da obe izobrazbi po omenjenih kriterijih ne bosta izenačeni? Bodo profesorji za enako delo in enako odgovornost plačani več/manj glede na izobrazbo? Ali si bodo morali tisti, ki so študiralo po starem, pridobiti dodatno izobrazbo? (čeprav te ne bodo potrebovali za morebiten vpis v dr. študij) Je to prav? Je pravično? Bi preneslo pravno presojo?,” se sprašuje dr. Ermenc.
Kaj bi se torej res zgodilo, če bi obveljal študentski (oziroma ŠOSov) predlog, in bi obveljala ekvivalenca 1. bolonjske stopnje z staro diplomo?
To bi ali (1.) lahko pomenilo, da bi se morali vsi stari diplomanti “došolati”, če bi se želeli izenačiti z bolonjskimi magistri. Pri tem ni odveč dodati, da univerze sedaj za stare univerzitetne diplomante omogočajo neposreden prehod v 5. letnik (torej 2. letnik bolonjskega magisterija). Vendar pa “došolajočih” (v nasprotju z ostalimi študenti) ne štejejo v kvoto študentov, ki se financirajo iz javnih sredstev. Vsi “došolajoči” so torej samoplačniki.
Ali pa (2.) ŠOS stoji za še slabšo, najslabšo izmed vseh rešitev, torej, da bi triletna izobrazba enostavno zadostovala za poklice, ki so prej terjali štiriletno univerzitetno diplomo? Ne boste verjeli, ampak točno to implicitno zagovarja Brkić (!):
Po drugi strani pa, da bodo zavodi znali pripraviti študijske smeri in programe na način, da bodo zagotovili pridobitev kompetenc, potrebnih za trg dela, po zaključeni prvi bolonjski stopnji. S tem bi omogočili vsem mladim diplomantom vsaj formalno možnost, da se hitreje osamosvojijo in postavijo na svoje noge. To bi državo med drugim razbremenilo za socialne prispevke, ki jih namenja za študente, višje izobražena delovna sila pa bi pripomogla k večji družbeni prosperiteti.
.
-
Luka, popolnoma se strinjam s tabo. Ne samo, da je Brkićeva analiza popolnoma zgrešena, v določenih segmentih je celo tendenciozna; npr. prepričanje, da je študij za pridobitev drugostopenjskega naziva zelo "intenziven" (morda to prikrito nakazuje na večjo zahtevnost?) in da morata dve diplomi (naziv 1. stopnje + naziv 2. stopnje) biti nujno več "vredni" kot stara univerzitetna diploma. Brkić pa očitno pozabi povedati, da je prav ŠOU odgovoren za to, da je 5-letna "intenzivnost" le teoretični minimum, saj so uspeli izsiliti pravico do enoletnega absolventskega staža po vsaki bolonjski stopnji. Iz tega vidika je morda novi sistem res več vreden… Beri dalje »