Kakorkoli že, inštitut trpi za mnogimi slabostmi in izzivi novonastalih raziskovalno-izobraževalnih institucij: nima še dobre lastne knjižnice, boriti se mora za čim boljše študente, študijsko življenje še ni povsem dovršeno in sprejemati je treba tudi nekaj kompromisov (eden od njih je ta, da posamezni profesor za svoj predmet gostuje en teden, ko s študenti preživi vse dopoldneve in popoldneve, tako da je cela izkušnja predmeta bliskovita, dnevi v tednu pa v ponavljanju iste osebe monotoni). A vendar združuje dovolj iznajdljive snovalce inštituta in dovolj zunanje podpore, vključno s tujimi predavatelji, da vsako leto še malo bolj napreduje. (Čez nekaj mesecev naj bi s podporo norveške finančne podpore, s katero so lahko nakupili nekaj tisoč novih knjig, denimo končno dobil tudi pravo knjižnico.) S tem pa mi daje upanje, da se tudi v tem prostoru – in na ne najbolj očitnih krajih – lahko razvijejo smiselni in uspešni študijski centri.
Po lanski prvi izkušnji s predavanji so z menoj posneli tudi krajši intervju, ki si ga lahko ogledate v okviru predstavitvene strani o življenju na ISES oziroma neposredno tule. Sicer vsebuje dve tipkarski napaki, a sva ju z Ljubljano snovalcem odpustila.
