Ben Goldacre v današnji izdaji kolumne Bad Science v Guardianu piše o tem, kako novinarji v člankih (skoraj) nikoli ne citirajo originalnih virov. V kolumni poda tri nedavne primere iz britanskega tiska in argumentira, da v kulturi, kjer bi bilo običajno citiranje originalnih virov, ne bi prihajalo do tako lahkotnega potvarjanja originalnega sporočila.
Še posebno nenavadna je ta razvada nepodajanja linkov na originalne zgodbe, ker je večina člankov, ki se pojavlja v časopisju takšna ali drugačna priredba člankov v drugih časopisih, izjav za javnost, znanstvenih člankov, itd… Pravega raziskovalnega novinarstva je jako malo. Le kako težko je podati na koncu zgodbe (ali pa v samem tekstu) navezave na originalne vire, iz katerih novinar povzema? Nato se lahko bralec hitro bolj poglobi v tematiko (ali pa preveri o tem, ali to kar novinar piše, ustreza originalu). (Tako ob rob: opazil sem, da smo se tudi na Kvarkadabri s podajanjem povezav na “nadaljnje branje” v primerjavi z začetki izpred 10 let veliko bolj polenili…)
Glede na to, kako obsedeno znanstveniki citiramo dela drugih, je zame takšna kultura v novinarstu še toliko bolj nenavadna. Še posebej, ker neposredno spreminja mnenja toliko več ljudi. Mislil bi si, da bi morali biti standardi tudi v tem primeru bližje “zlatim standardom” nepotvarjanja originala, ki smo ga vajeni iz znanstvene literature. In eden redkih načinov kako to enostavno doseči je ravno citiranje originalnih virov…
-
