Današnja zanimiva tiskovka razvojnega ministra Gasparija in šefa vladnih ekonomskih analitikov Boštjana Vasleta Pregled stanja in ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva se je dotaknila tudi našega polja.
Vasle (13′:20) o (ne)učinkovitosti visokega šolstva:
Problem z izobrazbo: če primerjamo vhodne podatke, koliko ljudi se vpiše, je Slovenija med vodilnimi državami, vendar pa žal, če se postavimo na konec študija in pogledamo, kakšen je delež prebivalcev, ki konča ta študij oziroma kakšen je splošen delež prebivalstva med 26 in 60 let s terciarno izobrazbo, potem tukaj Slovenija zaostaja za povprečjem EU, še bolj izrazito pa je zaostajanje za nekaterimi državami, ki so pojmovane kot benchmark, na primer, Finska, proti kateri je delež v Sloveniji pol manjši.
Gaspari (26′:15 na videposnetku)
In nenazadnje, peti ukrep, ki še ni v celoti razdelan, razdelala ga bo resolucija o visokem šolstvu in raziskovanju, to je učinkovitost visokega šolstva, predvsem pa , kako prenašati znanje z visokošolskih in raziskovalnih dejavnosti v gospodarstvo, oziroma jaz bi raje rekel, da ne bomo gledali samo iz ponudbene strani, kako spodbuditi gospodarstvo, da povprašuje po ustreznih storitvah, ki jih potrebuje za večjo kakovost in kvaliteto svojih proizvodov. Tukaj se je pojavila neka ideja, da bi namesto, da dajemo podpore ali subvencije direktno ponudnikom storitev, dali subvencije v obliki vavčerjev povpraševalcem po storitvah. Podjetjem , ki bi potem iskala s temi vavčerji tiste, ki so najmočnejši v ponudbi določenih kvalitetnih storitev. S tem bomo tudi ustvarili malce bolj dinamično okolje na področju raziskav, da se bodo te raziskave dejansko začele usmerjati na način, ki ga tudi podjetniški sektor potrebuje, če že osnovne ali temeljne raziskave s tem nimajo nobene posebne ali neposredne zveze.
Četudi gre zaenkrat šele idejo, je to močno kočljiva ideja. Nedavna reforma v Britaniji, kjer so sistem vavčerjev (“subvencionirati povpraševalca, ne storitev”) aplicirali na financiranje visokošolskega študija, je vzbudil velike odpore tako v akademski skupnosti kot med študenti, o čemer smo tu že pisali.
Poleg tega ima ideja vsaj en resen konceptualen problem,
Prvič, ideja vavčerja za raziskovanje pomeni, da se država odpove ocenjevanja projektov, in to preko vavčerjev prepusti gospodarstvu, ki naj bi imelo bolj realno predstavo, kaj so podjetniško perspektivni raziskovalni projekti.
Pa je to res? Če podjetniški sektor pri nas v resnici premore znanje, kaj so perspektivne raziskave, zakaj jih ne financira že sedaj? Saj tu ne gre za dobrodelnost, temveč za posel – prav dobre ideje, ki prihajajo iz znanosti, so največji vir profita najnaprednejšega dela gospodarstva v svetovnem merilu (“silicijevih dolin”) . Tisti del slovenskega gospodarstva, ki je že sedaj ukinjal razvojne oddelke in ki ni financiral raziskav, ni ravno subjekt, ki bi mu jaz zaupal proračunska sredstva v obliki vavčerjev, da bo bolje usmerjal smer raziskav, kot to sedaj počne država.
Po drugi strani, tista slovenska podjetja, ki že sedaj veliko vlagajo v razvoj (Krka, Pipistrel, …), je s pametnimi ukrepi smiselno spodbujati, da vlagajo svoj kapital v spodbujanje raziskovalne produkcije, od katere bo imel korist tako kapital kot družba. Zagotoviti moramo čimbolj stimulativno okolje za podjetja, ki so uspešna in hkrati družbi koristna.
Da z vavčerji postanejo nekakšni “recenzenti” raziskovalnih projektov, ki jih financira država, po moje ni ravno konstruktiven del te politike.
Glede izjave, da osnovne ali temeljne raziskave nimajo “nobene posebne ali neposredne zveze” s podjetniškim sektorjem, pa se mi zdi, da bi kolega Dolenc najbrž rekel, da minister ne pozna najbolje zgodovine znanosti in tehnike … 🙂
-
Luka, se zelo strinjam s tvojimi argumenti.
V povprečju ne ravno briljantno stanje naše znanosti oziroma akademsko-univerzitetnega sistema, bi lahko na kratek rok izboljšali le s prilivom uveljavljenih sposobnih ljudi, ki so se že dokazali v svetovnem merilu. To počnejo države, po katerih se radi zgledujemo (Švica, Finska …).
Vavčarje pa bi lahko aplicirali na državni denar, ki gre sedaj za razvojne projekte v gospodarstvu. Podjetja tako ne bi dobila neposrednih nepovratnih sredstev, ampak vavčarje, s katerimi bi lahko najela raziskovalce za konkreten razvojni projekt.
preden bi se bilo smiselno lotiti omenjenih sprememb, bi moralo nase gospodarsko ministrstvo pripraviti vsaj eno analizo, kako so bila porabljena vsa sredstva, ki jih je drzava v zadnje casa dala v raziskave, ki naj bi jih vodilo gospodarstvo (TIA projekti). ce bi ti projekti dali zelo dobre rezultate (saj so se nanje prijavljala zgolj nasa najboljsa podjeta), potem bi bil to kazalec, da so morda podjetja sposobna delovati kot pozitiven vzvod na trgu. skoda, da take analize niso (se bili) spodobni narediti.
Npvs in riss o tem ne govorita. V sedanjih razpravah ni bilo veliko govora o tem. Sta pa dokumenta v vladni razpravi in parlamentarna razprava zna biti se zanimiva. Se strinjam s Sasotom, da bi bili preprostejsi in v svetu ze videni ukrepi ucinkovitejsi, ce bi vsi res hoteli kaj spremeniti in izboljsati. Recimo, omogociti pedagosko in raziskovalno sodelovanje nasim uspesnim posameznikom in posameznicam v tujini na nasih univerzah in institutih.
Večina raziskovalcev na Pedagoškem inštitutu je v stalnem stiku s kolegi iz tujine in izmenjave se kar vrstijo. Brez tega že zadnjih 200 let ni mogoče več živeti kot raziskovalec in znanstvenik. Če pa preberemo knjigo dr. Stanislava Južniča, ki bo izšla v kratkem pri Digitalni knjižnici PI, potem moramo reči, da smo na Slovenskem v stiku s svetomv vsaj 400 let. Kdo torej tukaj ni v stiku s svetom ?
Anonimni: kje je bilo govora o tem, da slovenska znanstvena srenja ni "v stiku s svetom?"
Veliko je tudi plagiatorstva. Primer (nemški minister):
http://de.guttenplag.wikia.com/wiki/Plagiate
Predlagam to spremembo. Kdor se vpiše na študij in ne konča letnika, naj ga plača. Tako se bo hitro osulo št. študijskih prisklednikov.
Osebno kot davkoplačevalec, me ne moti, če se moj denar da študentu za študij. Vendar, če študija ne konča, naj denar vrne.
LP
Se bolje bi bilo, da se studij vplaca, potem pa se vrne denar, ce letnik opravis. Na ta nacin je po mojem manj pritiska na pedagoske delavce, da znizajo kriterije (saj je v ozadju vendar placilo kazni), medtem ko ob dobre delu studentje dobijo "nagrado".
Kaj reči oziroma kako govoriti o znanosti in šolstvu v družbi v kateri vsak (skoraj) posameznik ve ali ima "pjevačica" N.V. povešane prsi ali ne, ne zmore pa našteti, recimo treh slovenskih znanstvenikov in njihovih dosežkov? Torej ali lahko tako vprašanje prepustimo plebsu (minister je glas tega plebsa), da bi nanj dalo odgovor. Sam menim da ne. Torej koga bi bilo potrebno glede tega vprašati? Ja, znanstveno skupnost (v najširšem pomenu te besede, ne mislim samo fizikov), koga drugega. Znanstveniki vedo kaj je potrebno za njihovo nemoteno delo. In to jim je potrebno, nujno, omogočiti. Da pa bi vezali znanost… Beri dalje »