Ocenjevanje štipendij Marie Curie

Tokrat se oglašam iz glavnega mesta naše širše domovine, Bruslja, kjer sodelujem pri ocenjevanju Evropskih projektov, tokrat štipendij Marie Curie. Številni Evropski znanstveniki že dalj časa opozarjamo, da tudi pri Evropskem financiranju ni vse zlato in da bi se dalo marsikakšno stvar spremeniti na boljše. Res, zelo velik premik na boljše je bila ustanovitev ERC in projektov, ki jih le-ta podeljuje, a v takšne načine financiranja bi moralo iti po mnenju številnih raziskovalcev (vključno z mojo malenkostjo) več denarja. Da so težave v evropski znanosti na nivoju EU resnične vsaj deloma potrjujejo dogajanja v zadnjem letu, ko je Evropa ugotovila, da Lizbonska strategija ni delovala, a odgovor na to bo le nova strategija, se pravi še več papirologije, še več političnih srečanj in govorjenja o tem, kako bomo postali najuspešnejše gospodarstvo na svetu, medtem pa nas po desni prehitevata tako Kitajska kot Indija (pa tu ne mislim na gospodarstvo poceni delovne sile, ampak tehnološki razvoj, v katerega obe državi v zadnjih letih ogromno vlagata). Že dalj časa je znano, da so znanstveniki iz Evropskih držav, v katerih je za financiranje raziskovalnega dela najboljše poskrbljeno (Velika Britanija, Skandinavske države…) relativno malo zainteresirani za evropske projekte, zaradi vseh komplikacij povezanih z njimi. Zato se mi je zdelo zanimivo, da opišem moje videnje trenutnega ocenjevanja v Bruslju.

Po mojem mnenju se je pokazal zelo zanimiv vzorec, ki bi lahko potrjeval domneve Evropskih znanstvenikov. Resda je analiza, ki jo bom navedel izvedena na izjemno majhnem vzorcu in je povsem možno, da ne odseva realnega stanja, a ker zelo dobro sovpada s t.i. “anecdotal evidence” menim, da bi znala biti kar resnična). Moja naloga je bila oceniti 17 projektov. Pet od teh je bilo namenjeno znanstvenikom izven Evrope, tako da jih za mojo kratko analizo ostane 12. Od teh 12 jih je bilo kar 7 iz južnoevropskih držav (Italija, Španija, Portugalska), se pravi iz držav, kjer imajo relativno dobro znanost, a so razmere za financiranje slabe in morajo zato kandidati iskati denar zunaj. Samo 4 projekti so bili iz t.i. zahodnih, najbolj razvitih držav (2 iz nemčije, eden iz Belgije, eden iz Nizozemske, nobeden iz Skandinavije, Francije ali Velike Britanije), ki skupaj predstavljajo tudi največ prebivalstva EU. En sam projekt pa je bil tudi iz ene od vzhodnoevropskih držav, t.i. nove evrope, ki se je EU priključila leta 2004. Kot sem rekel je vprašljivo, ali vzorec res kaže dejansko stanje a če ga (in menim, da je precejšnja možnost da ga), menim, da je povsem skladen z dejanskim stanjem v Evropi in kaže naslednje (o čemer bi morali razmisliti politiki):
1. Raziskovalcem iz držav, kjer imajo dobro urejeno financiranje se ni potrebno prijavljati na razpise za Evropske projekte.
2. Raziskovalci iz držav, kjer so sicer v preteklosti posvečali pozornost kvaliteti znanosti, a je financiranje relativno slabo (južno-evropske države) se pogosto prijavljajo na takšne projekte, saj težje (sploh mladi) dobijo denar v domači državi. Zaradi relativno dobrih referenc so tudi pogosto uspešni na razpisih.
3. Raziskovalci iz vzhodnoevropskih držav pa bi sicer potrebovali denar, vendar težje uspevajo na razpisih, saj imajo običajno slabše reference, ker nimajo možnosti delati v začetku znanstvene kariere v tako dobrih inštitucijah, kot njihovi kolegi (o vzrokih za to pa govorijo ostali blogi objavljeni v zadnjem mesecu) iz stare Evrope, in se zaradi tega tudi manj pogosto prijavljajo na razpise. Pri tem zadnjem je pomembno še nekaj – v začetku, ko se je Evropa odprla, smo bili vzhodnjaki za zahod zanimivi in privlačni, pri večjih projektih je bil pri ocenjevanju plus, če si imel partnerja iz vzhodne Evrope. To obdobje romantike pa je zdaj minilo in zelo verjetno se ravno to kaže tudi pri slovenski uspešnosti pri sodelovanju v Evropskih projektih, saj kolikor mi je znano je naša uspešnost (uradnih podatkov nimam tako, da ne vem zanesljivo, sem pa to večkrat slišal) v 7. okvirnem programu precej slabša kot v 6. okvirnem programu.

Za konec pa še en bonbonček – še bolj zanimivo pa je razmerje pri ocenjevalcih projektov. Po moji grobi oceni je na mojem področju (znanosti o življenju) vsaj polovica, rajši pa več (na oko bi rekel celo dve tretjini), ocenjevalcev iz vzhodne Evrope 🙂

-