Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom. II del.

Ob branju Aljaževega pisma sem z velikim presenečenjem ugotavljal, kako veliko je prekrivanje med tem, kar je zapisal on in kar sem poslal Uradu sam. Na pobudo Saša objavljam nekaj odlomkov iz svojega pisma (preostali del je tako podoben Aljaževemu, da ne bi rad dolgočasil bralcev, izpustil sem uvodne biografske podatke itd). Nekateri poudarki so dodani za objavo na tem blogu.

Najprej dve misli o izobraževalnem sistemu v Sloveniji (osnovna šola do vključno dodiplomskega študija). V mojem srednješolskem razredu je velik procent sošolcev šel v tujino, od obiskov za kratek čas (1 leto) do stalnih selitev v tujino (ZDA, London, Avstrija). Še vedno smo v dobrem stiku in tema, ki pride občasno v pogovoru na dan, je kvaliteta osnovnih in srednjih šol v Sloveniji. Verjetno je mogoče mnogo izboljšati – kot vedno – in morda smo bili priviligirani, ker smo imeli na naši gimnaziji res izvrstne učitelje, vendar je konsenz, da je naš zgodnješolski sistem komparativno dober, predvsem pa še vedno da učencem dobro in približno homogeno osnovo (kar absolutno ne drži za ZDA, kjer je lahko razpon od nepismenih šolarjev do takih, ki rešujejo diferencialne enačbe). Drugič, moje osebno mnenje je, da je slovenska dodiplomska izobrazba od fakultete do fakultete precej variabilna v kvaliteti; to lahko trdim (ne zelo objektivno) le na podlagi osebne izkušnje na fiziki in po pripovedi prijateljev in sošolcev iz drugih oddelkov. Za fiziko konkretno bi opisal naš program kot nekoliko starokopiten (ogromno predmetov s prekrivajočimi predmetniki, veliko kolokvijev in reševanja nalog, bistveno manj raziskovalnega dela in integracije s postdoci in doktorskimi študenti, ki je ponujena dobrim ameriškim dodiplomskim študentom, tako da participirajo v pravem raziskovalnem delu zgodaj), vendar kvaliteten (večinoma kompetentni in dobri profesorji in asistenti in relativno rigorozen pristop). Končni rezultat je vseeno sistem, zmožen proizvesti študente fizike in matematike, ki lahko zlahka konkurirajo za vstop na najboljše podiplomske programe na svetu. Ker je (i) fizika popolnoma globalna in primerljiva, (ii) ker lahko hitro naštejem slovenske fizike, ki so uspešno naredili tak prehod v tujino, in (iii) ker so v akademiji znane zgodbe o drugih šolah s podobnim sistemom in rezultatom (v ZDA se, npr., zelo ceni študente z določenih tehniških univerz iz vzhodne Evrope), se mi zdi, da lahko nudi FMF kvalitetno izobrazbo.

O raziskovalnem sistemu v Sloveniji lahko govorim predvsem iz stališča mladega raziskovalca, ki ima po selitvi v tujino v mislih dve življenjski poti — nadaljevanje kariere v tujini ali vrnitev domov. To je situacija, s katero se srečuje kar nekaj mojih kolegov; sam sem precej zgodaj izključil možnost hitre vrnitve, in opis spodaj vsebuje okvirne razloge za to odločitev. Večina razlogov temelji na osebni percepciji situacije, za katero dopuščam, da ni popolnoma verna ali posplošljiva; to prosim vzamite na znanje. Nadalje, ne bom dolgovezil, da znanost v Sloveniji nima dovolj denarja; denar je vedno potreben, a ne zadosten, pogoj za izboljšanje situacije, zato se bom omejil na komentarje, ki so neodvisni od povečanja financiranja.

Moj vtis je, da se v Sloveniji ne znamo odločiti, kakšno obliko znanstvene skupnosti bomo razvijali. Po eni strani slišimo govoriti o odličnosti itd, po drugi strani pa je oblika skupnosti (s tem mislim socialno skupnost znanstvenikov in podporne sisteme financiranja in uprave raziskovanja; vsi ti krogi so v Sloveniji itak v veliki meri prekrivajoči) v resnici nasprotna temu cilju odličnosti. Odličnost se lahko razvije, kjer (i) je dana priložnost zelo dobrim mladim ljudem, da hitro razvijejo popolnoma neodvisno (in v akademiji to pomeni le profesorska ali “fellow” delovna mesta, ki nimajo nadrejenega!) raziskovalno delo, da so torej odgovorni za svoj znanstveni in finančni položaj sami, (ii) je sistem fleksibilen, ne predpostavlja, da bo večina ljudi goljufala in jih je zato potrebno vedno nadzirati z velikim birokratskim aparatom; (iv) da je sistem transparenten v svojih bistvenih delih, (iii) da sistem nagrajuje mednarodno priznano znanstveno odličnost.

Zakaj mislim, da sistem v Sloveniji ne podpira odličnosti? Zato, ker doma v osnovi mešamo socialni čut, altruizem, uravnilovko, negativno selekcijo – kakorkoli želite to imenovati, s konotacijo ali brez – v znanstveno udejstvovanje. Sam se vračam v Evropo delno zato, ker mi je vseč evropski model socialne države, in pri zdravstvenem zavarovanju, pomoči brezposelnim itd se mi zdi smiseln. A potrebno se je zavedati, da znanost ni egalitarno početje in znanost ni sociala. Odlična znanost je po svoji naravi elitistična: globalno se izbira majhno število najboljših ljudi, in meje znanega premikajo posamezniki, ne povprečje. Cilj znanstvene politike ali konkretne ureditve ne more biti, da priskrbi delo vsem ali večini, ki bi radi bili znanstveniki – žal je to mogoče le v idealnem svetu. Ne pravim, da je selekcija edina možna pot, in kot družba se lahko odločimo za bolj “socialni model znanosti”, vendar se je potrebno zavedati, da je cena za to verjetno slabši raziskovalni uspeh.

Konkretno to pomeni, da imamo doma zaprt sistem, kjer je “privzeta” karierna pot to, da se (z izjemo kratkega postdoca) ostane na domači inštituciji na relativno varnem položaju, kjer se sicer nominalno napreduje skozi mnogo korakov (MR, asistent, docent, razne slabo definirane začasne in frakcionalne pozicije, itd), nobeden izmed teh korakov pa ni resnični filter. Zaposlitev za nedoločen čas ni več veliko, tako da formalne varnosti v raziskovanju nujno ni več in bi bilo mogoče reči, da to nudi fleksibilnost, ki omogoča selekcijo, a izkaže se, da je mnogo poti in načinov, kako ljudje ostanejo poljubno dolgo na nekakšnih začasnih mestih, ki so v praksi “varna” — to je “socialni” aspekt znanosti, ki sem ga imel v mislih. Namesto najboljšega iz obeh svetov imamo tako najslabše: delovne varnosti formalno ni več, selekcije pa tudi ne.

Ta aspekt je viden tudi, če se želimo Slovenci vrniti nazaj. Sistem doma v praksi ni odprt, tudi če formalno je. Obstajajo birokratske prepreke, ki jih domači kandidati nimajo itd. V ZDA (z izjemo vize) različni kandidati – tujci in domači – predložijo natančno enak nabor papirjev, in nihče ni priviligiran, ker ima ali nima, npr, bibliografskih vnosov v COBISSu, ali potrebuje oz ne potrebuje nostrifikacije itd. Še bolj pomembno je to, da je celotna ureditev v Sloveniji zelo netransparentna. Kolegi v tujini ne razumejo dobro frakcionalnih zaposlitvenih sistemov (npr lahko bi bil postdoc v ZDA, hkrati pa še vedno petinsko zaposlen na IJS), tudi ne financiranja preko ARRS, kjer se zaproša za postdoktorske projekte, za katere denar odteka v Slovenijo tudi, ko so nosilci projekta v tujini, zato da v Sloveniji ohranja “mesto” itd. Ko sem zgoraj zapisal transparentnost, nisem imel v mislih, kako se izračuna impakt faktor, ampak transparentnost celotne ureditve: kje v karieri se prehaja iz enega stadija kariere v drugega, kaj sploh ti stadiji so, koliko je to odvisno od “dogovorov” in koliko od publikacij… Mojemu mentorju v ZDA se je zdelo nekoč zabavno, ko sem mu opisal računanje faktorjev za napredovanje iz publikacij v Sloveniji, in komentiral je, da če se profesorski zbor ne more odločiti med dvema kandidatoma za mladega profesorja s tem, da se opravi razgovore in pogleda na spisek bibliografije brez natančnega računa, potem nekaj ne more biti v redu s sistemom izbiranja (naj dodam, da tudi sam nikoli nisem računal enega faktorja iz svojih objav za prijave na delovna mesta v tujini). Doma torej težimo k transparentnosti v mikroskopskih korakih in predpisih v samo-deklarirani želji po objektivnosti, hkrati je pa celoten ustroj sistema za “outsiderje” zelo netransparenten, in na visokem nivoju se da znotraj sistema skoraj vse “dogovoriti” in urediti.

Drznem si reči, da to vedno bolj škoduje slovenski znanosti. Slovenci imamo radi Slovenijo in večina ima inherentno željo po vrnitvi: to je zelo pomembno, nesamoumevno, in ne velja za mnogo tujcev v ZDA, ki se ne želijo vrniti v državo, od koder so prišli. Kar se zgodi je, da odidemo v tujino in vidimo, da dejansko obstajajo bolj jasni in transparentni načini znanstvenega udejstvovanja. Ko pride potencialni čas za vrnitev — in v dobro štejem svojim slovenskim kolegom, da vsaj na FMF (vem za najmanj 3 primere) domači dajo pobudo in obvestijo, da se mogoče da kaj dogovoriti — pa je potrebno soočiti objektivne in subjektive faktorje za in proti vrnitvi. Objektivni so večinoma vedno v prid tujini, z izjemo družinskih vezi. Subjektivno pa je pozitivna želja po vrnitvi soočena z vrnitvijo v netransparentno okolje, kamor pademo v sredo že obstoječih vrst za napredovanje, petinskih zaposlitev, čudnega financiranja (s problemom kure in jajca, ko je mogoče zaprositi za denar v Sloveniji samo, ko že imaš afiliacijo v Sloveniji), nesamostojnosti (tudi ko v tujini že imamo popolnoma neodvisno pozicijo!) in ostalih, zgoraj omenjenih, nejasnosti. Velikokrat je to slednje odločilni faktor proti vrnitvi, ne za faktor 2-5 krat nižja plača v Sloveniji. Kar nekaj ljudi (vključno z mano) obravnava EU že kot “dom” in veliko lažje se je odločiti priti iz ZDA na npr. Max Planck Society v Nemčijo, ker to efektivno skoraj ni več tujina. Naj omenim, da Slovenija ni ne prva ne zadnja država, ki se sooča s konfliktom med zaprtim domačim akademskim krogom in ljudmi, ki bi radi vanj vstopili; mogoče so problemi zaradi velikosti le potencirani. Nemčija je v želji po dobrih kadrih iz tujine ustvarila karierno pot, ki je vzporedna in konkurenčna tradicionalni (preko asistentov, docentov, habilitacije, do profesure). To vzporedno, novo pot (preko Juniorprofessorjev in Resarch Group Learderjev) financira DFG centralno iz zveznega proračuna, v obliki denarja za Emmy Noether programe, Max Planck programe in ostale; ustvarja se tako pot, po kateri Nemci [ali tujci], ki so se izobrazili v tujini, lahko pridejo v Nemčijo na kot neodvisni W1 ali W2 profesorji. Kolikor razumem, je uvedba te alternative v Nemčiji povzročila reakcijo, vendar tudi takoj povečano kompetitivnost Nemčije, vsaj za naravoslovce. Zdi se mi, da ima podoben program Nizozemska (Veni Vidi Vici shema). Male države, kot so Izrael in Švica, so uspele ustvariti vrhunsko znanost prav zato, ker poleg dobre infrastrkuture resnično kadrujejo mednarodno; Švica seveda lahko ponudi tudi veliko denarja, v Izraelu pa plače profesorjev niti niso tako izredno visoke in ne morejo biti razlog, zakaj je znanost na visokem nivoju.

Če povzamem, bi predlagal, da znanost v Sloveniji postane bolj kompetitivna. To se ne bo zgodilo z dodatnimi birokratskimi kriteriji za seštevanje takšnih in drugačnih točk. Ključen je miselni premik, da je na poti od diplome preko doktorata do stalnih raziskovalnih pozicij resna, globalna in transparentna selekcija. V naravoslovju je to pravzaprav enostavno, ker obstaja konsenz (vsaj v tujini), kaj je dobro mednarodno objavljeno znanstveno delo. Na nekaj točkah (napredovanje od PhD v postdoca, od postdoca v assistent professorja) je v tujini resnično ozko grlo, ki je neodvisno od starosti kandidata. Pričakuje se, da doktorat, postdoc in profesura ne potekajo na istem inštitutu. Napredovanje preko teh točk je transparentno […] Na ta način bi lahko ljudje, ki se izkažejo, tudi če bi jih bilo manj kot sedaj zaradi strožje selekcije, dobili prej neodvisna raziskovalna mesta z možnostjo stalne zaposlitve. Cena tega pristopa je (pri konstantnem financiraju), da je takih ljudi pač manj in da morajo ostali iz akademije, ker zanje ni denarja, ter da Slovenija ne pokriva celotne znanosti (kar je itak ne). Plus je, da so taki ljudje lahko zaradi svojega statusa in večjih sredstev na enega raziskovalca dejansko mednarodno kompetitivni. Pogoj je, da je ocena zgolj na podlagi mednarodnih znanstvenih dosežkov. Ker sem realist, mislim, da je zadnje mogoče zagotoviti le tako, da ljudje na poti diploma-doktorat-asistent-docent-raziskovalec odidejo najmanj enkrat v tujino za dovolj časa (kar ni samo eno leto), da samostojno izpeljejo najmanj en raziskovalni projekt brez domačih vezi, in da sami vsaj začasno izstopijo iz domačega sistema ter vstopijo nazaj pod enakimi pogoji kot tujci; glede na izkušnje mene in kolegov je dolžina takega obdobja zunaj Slovenije ali celotni doktorat ali najmanj 2/3 leta postdoca. Taka izkušnja je itak sestavni del današnje znanosti. Zavedati se je potrebno, da vsi ti argumenti veljajo tudi, če bi se financiranje znanosti v Sloveniji znatno povečalo.

Slovenci imamo potencial za izvrstne znanstvenike. Znotraj mojega obštudijskega dela na IJS sem videl, da imamo tako odlične ljudi, kot ljudi, za katere bi se zunanji opazovalec resno vprašal, kaj počnejo na vrhunski državni raziskovalni inštituciji. Če podpremo le prve, bo tudi pri danem financiranju uspeh večji. Še več, naš cilj bi moral biti pritegniti tujce, tudi iz vzhoda, da prispevajo k znanosti v naši deželi. Že sedaj jim lahko ponudimo krasno naravo in zelo socialno državo, dve stvari, ki jih (zakaj le?) Slovenci jemljemo za samoumevne. Morda nam lahko uspe ustvariti tudi dobro, transparentno in kompetitivno delovno okolje.

Namesto konca še nekaj besed, ki niso bile v pismu. Sloveniji ni potrebno biti država z vrhunsko (bazično) znanostjo, to je le eden izmed možnih ciljev. Kot družba se lahko odločimo le za aspekte znanosti, ki povečujejo GDP, torej predvsem inženirske študije: s tako odločitvijo vsaj načeloma ni nič narobe, posebej, če je to racionalna odločitev, češ bazična znanost je itak globalna in tako draga, da je izven našega dometa, prepustimo jo drugim — vendar dajmo to povedati jasno in javno. Tretja opcija je, da si želimo predvsem dobro izobraženo večino, torej dostopno visoko izobrazbo. Te opcije niso medsebojno izključljive, vendar zahtevajo različne ali prilagojene modele financiranja, organiziranja, napredovanja in selekcije. Predvsem pa je nujno, da se politično jasno opredeli vizija: ne bomo generično na 50 straneh dokumenta opevali, da postajajo vse naše inštitucije sočasno in hkrati najboljša raziskovalna, odlična izobraževalna in izvrstna aplikativna meka, ne da bi povedali, kaj to pomeni konkretno za vsako izmed N (N je majhno število) inštitucij, ki jih imamo. Naj bo UniLj primarno izobraževalna ustanova, kjer so kriteriji za napredovanje pedagoški? Naj bo IJS vrhunska znanstvena inštitucija, kjer je vse podrejeno mednarodni odličnosti? Zakaj ne! Vendar je treba to jasno deklarirati in transparentno podrediti tem ciljem praktične aspekte delovanja (!).