Za arbitražni sporazum

Tema je občutljiva, javno izpostavljenih strokovnjakov in “strokovnjakov” že preveč, a vendarle: ker me v zadnjih dneh kar nekaj ljudi sprašuje, kaj si mislim o arbitražnem sporazumu, in ker je tak blog vendarle namenjen tudi našim odzivom na aktualne dogodke, še nekaj mojih misli o tem sporazumu:

Na referendumu bom glasoval za arbitražni sporazum. Ne zato, ker bi bil za Slovenijo nujno sijajen ali sanjski. Po eni strani premalo poznam ta vidik mednarodnega prava in se tudi nisem do te mere poglobil v konkretni spor, da bi znal oceniti, kako dober je, po drugi pa je tako ali tako vsebinsko dosti preveč odprt, da bi sploh dopuščal preveč samozavestne ocene o tem, kaj nam obljublja. Zdi pa se mi povsem sprejemljiva podlaga za rešitev spora, ki si je želim. Povedano drugače, pretirane se mi zdijo ocene o tem, da naj bi nam že sam sporazum zagotavljal naše največje želje, denimo teritorialni stik z odprtim morjem, nesmiselne pa kritike, da se z njim že vnaprej odpovedujemo tistemu, kar nam pripada in kar naj bi bilo sicer mogoče dobiti.

Nasploh je ta nesrečni mejni spor še ena od klasičnih življenjskih zgodb, ki niso nikoli črno-bele, ampak polne sivine. Arbitražni sporazum ni in ga ne smemo razumeti kot potrditev tega, da bi vsi, ki so z večjim ali manjšim pompom in z večjimi ali manjšimi honorarji, predvsem pa z višjo ali nižjo kakovostjo svojega znanja in dela, v preteklosti za Slovenijo že sodelovali pri reševanju mejnega spora, svoje delo opravljali odlično ali dobro. Dosedanje delo vseh vpletenih strokovnjakov in političnih predstavnikov je vsaj delno predmet ločene ocene, čeprav bo tudi lajšalo ali oteževalo delo pri nadaljnjih prizadevanjih za ugodno razrešitev spora. O enem vidiku potencialnih slabosti (ki naj bi bile sedaj odpravljene) sem pred leti tudi sam že pisal v svoji povsem prvi IUS kolumni. A vendarle je arbitražni sporazum vsaj delno slabosti preteklih prizadevanj tudi osvobojen, v vsakem primeru pa si ta hip ne morem predstavljati boljše podlage za razreševanje spora, ki bi bila sprejemljiva za obe strani.

Še dve misli. Prvič, sporazum je res zgolj to – podlaga za razrešitev spora. Napovedi, da bo sam arbitražni sporazum s seboj že prinesel tudi razrešitev spora na tak ali drugačen način, so žal pretirane; pravo delo in prepričevanje v svoj prav se bo z ratifikacijo sporazuma šele pričelo. Negotovost in tveganja, ki jih ob tem omenjajo kritiki sporazuma, so tako v bistvu kritika vsakega tovrstnega sporazuma o arbitraži kot sredstvu za razrešitev spora. Če bi bil arbitražni sporazum tak, da ne bi vseboval določenega tveganja, potem nemara sploh ne bi več mogli govoriti o sporu, ampak bi se dejansko državi o vseh bistvenih poudarkih že uspeli dogovoriti in bi sklenili sporazum o razmejitvi, ne pa takega o postopku arbitraže. Tako pa bo končno odločitev sprejelo pet arbitrov, ki bodo morali biti šele imenovani in katerih odločitev že po definiciji ne more biti z gotovostjo znana vnaprej.

Drugič pa: mednarodno javno pravo je krhka pravna disciplina, ki je nenehno pod pritiski političnih interesov in politične stvarnosti. Pretirana kritika slovenskih nasprotnikov sporazuma je tako vsaj v razmerju do mednarodne javnosti lahko tudi problematična. Upam, da nasprotnike sporazuma pri tem res vodijo iskrena prepričanja o dobrobiti Slovenije [dodatek: vsaj nekatere, zlasti tiste brez političnih računic, gotovo]. Kolikor denimo politično opozicijo pri kritiki motivira zasledovanje lastnih notranjepravnih političnih koristi ali celo – ob nezmožnosti priznanja dosežka nasprotne politične opcije, pri katerem sama ni igrala tvornejše vloge – občutek preživetvene nuje, s tem v zadovoljevanje lastne lakote pljuva v skupno skledo. Vsak mednarodno odmeven nastop, v katerem kritiki poudarjajo šibkost sporazuma, namreč priliva vodo na mlin hrvaške strani v sporu in arbitrom sporoča, da vsaj del slovenske javnosti ne bi bil šokiran ob odločitvi, ki bi šla nekoliko bolj v prid Hrvaške.

To ni razlog za utišanje kritike, še posebno pred ratifikacijo sporazuma – a me vseeno rahlo skrbi, kakšna bi bila odločitev nekaterih domačih kritikov, če bi bila rešitev spora bistveno odvisna od njihovih stališč: da torej bodisi svojo kritiko zadržijo zase in s tem pripomorejo k ugodni rešitvi spora za Slovenijo, a na ta način nasprotni politični opciji dopustijo nekoliko večjo priljubljenost, bodisi sporazum glasno kritizirajo in s tem prispevajo k slabi rešitvi za Slovenijo, a tako sami pridobijo večjo priljubljenost na račun političnih nasprotnikov (v resnici pa tudi “na račun” slovenskih interesov).

Arbitražni sporazum je na mizi in ponuja negotovo pot do rešitve spora, ki si ga ne želim(o). Njegovi nasprotniki mi/nam ne znajo oziroma morejo ponuditi prepričljive in realno izvedljive alternative. V takih okoliščinah bom sporazum podprl – in, če bo referendum uspel, skupaj z drugimi podporniki sprejel rešitev arbitražnega sodišča, kakršnakoli ta že bo.

-