Matej, na temo prepoznavnosti in nogometa pa imam tudi jaz eno zelo zanimivo prigodo. Leta 2002 sem potoval z nahrbtnikom po Etiopiji in med drugim sem šel pogleda slapove Modrega Nila, ki ležijo ob vasi Tis Isat. To je ena majhna vas, nekaj deset hiš sredi Etiopije, do katere pelje samo slaba makadamska cesta, skratka vas, za katero bi človek rekel, da je zares “bogu za hrbtom” in bi se vprašal, ali sploh imajo elektriko. No, v tej vasi sva se z mojo sopotnico pogovarjala z dvema otrokoma, starima kakšnih deset let. Ko sva jima povedala, da sva iz Slovenije, pa sva midva obstala odprtih ust, saj sta nama takoj zdrdrala vse rezultate Slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Koreji (jaz jih nisem vedel na pamet), in nato še imena pol slovenske reprezentance in nama povedala, da je naš selektor dobil rdeč karton na eni tekmi. Skratka, nogomet (pa čeprav drugače nisem pretiran nogometni navdušenec) je zagotovo promocija, saj sem prepričan da je bilo to edino, kar so v vasi sredi Etiopskega podeželja kdajkoli slišali o Sloveniji.
Ja, to je ena od tistih resnic o odmevnosti nogometa, ki jo v teoriji vsi poznamo, a je nemara vseeno zelo prijetno presenečenje, ko jo doživiš v praksi. Če gre za malo vasico sredi Etiopije, pa je razlog za zadovoljstvo (in nevoščljivost drugih Kvarkadabrikov!) še toliko večji. Bom poročal, kako bo kaj s tem letos na Kitajskem. Ko sem bil (davnega leta 1994) prvič tam, za Slovenijo ni vedel še skoraj nihče. A ko si povedal, da je bila del nekdanje Jugoslavije, se je sogovornikom obraz razjasnil: ahh, Jugoslavija! To so poznali vsi; pa ne zaradi nogometa, temveč zaradi filmov… Beri dalje »