Inovacijska avtocesta?

Dopoldan sem poslušal razprave na konferenci Inovativna Slovenija v Hotelu Lev, kjer sta bila tudi premier Pahor in minister Golobič. V uvodu je Pahor povedal zanimivost, da je skupni proračun evropskega 7. okvirnega programa financiranja raziskav manjši, kot vlaga v svoj razvoj recimo Google.

V prvem sklopu govorcev je po zanimivosti najbolj izstopal Matjaž Lukač iz Fotone. Jasno se je postavil proti ideji prioritetnih raziskovalnih področij oziroma tematik, ki naj bi jih intenzivneje financirali, ker menda za vse discipline nimamo sredstev. Ta ideja ima zadnje čase namreč kar veliko podpornikov. Lukač je izpostavil dejstvo, da se razvoja znanosti in tehnologije ne da napovedovati. Na področjih, za katera je kolikor toliko znano, da so perspektivna, pa v globalni tekmi tako ali tako nimamo realnih možnosti za uspeh, tudi če vsa sredstva usmerimo samo v eno ozko področje, kar je seveda preveč tvegano in povsem nesmiselno.

Lukač se je zavzel tudi, da bi se ustvarjanja bolj prijaznega okolja za razvoj inovativnosti lotili podobno, kot smo se lotili drugih velikih državnih projektov, med katerimi je izpostavil gradnjo avtocest. Pahor se je nad idejo izgradnje “inovativne avtoceste” navdušil, čeprav je tu verjetno malo težje definirati in predvsem vrednotiti doseženo. Ko avtocesto enkrat narediš, jo imaš in jo uporabljaš, kdaj si ustvaril učinkovito inovacijsko okolje, pa je težje ugotoviti.

Dosežen je bil konsenz, da je spodbujanje inovativnega okolja vsekakor nekaj, s čemer se vsi strinjamo. Nesporazumi pa se pojavijo že pri tem, kako sploh razumeti inovativnost. Večina prisotnih je inovativnost dojemala predvsem kot učinkovito sredstvo za povečevanje produktivnosti gospodarstva. Seveda bomo vsi navdušeni, če bomo imeli inovativno gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo, a to nikakor ne more biti cilj sam po sebi. Glede tega velja pogledati na spletno stran Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela in kratek posnetek z njihove zadnje tiskovne konference. Inovativno okolje še zdaleč ne pomeni samo inovativnega gospodarstva in tega se moramo dobro zavedati.

Omeniti velja še predlog starejšega gospoda – zasebnega raziskovalca, ki bi ukinil večino raziskovalcev, ki so sedaj plačani iz javnega denarja, in jih premestili v podjetja, nekaj malega pa še na univerze. Tako bi po njegovem izboljšali strukturo slovenske znanosti, ker je primerjalno po statistiki premalo raziskovalcev v industriji v primerjavi z razvitimi državami. Ta predlog je bil verjetno najbolj nenavaden od vseh, ki smo jih slišali.

Zanimiv je bil tudi smučarski inovator, ki je s Pahorjevo privolitvijo po krajši pavzi nenapovedano prišel k mikrofonu in predstavil manifest skupine izumiteljev, ki so ga nedavno spisali. Sam je sicer v Elanu sodeloval pri iznajdbi carving smučke, a baje vodstvo tovarne nad izumom takrat ni bilo navdušeno, dva vodilna inženirja so celo odpustili. Odgovorni v tovarni so poleg tega menda patentirali povsem napačni del izuma, tako da dohodkov od te ideje zdaj nimajo. Zgodbo o carving smučki je povedal zgolj za uvod, kasneje je opisal konkretne probleme izumiteljev, tudi visoke stroške patentiranja (menda v povprečju 100.000 eur na patent?). Med drugim je predlagal, da bi tudi za izumitelje uvedli podoben status kot ga imajo kulturniki. Oboji se ukvarjajo z inventivnostjo, zato bi jih morala država po njegovem prepričanju obravnavati enakovredno. Natrosil je še nekaj podobnih zanimivih in provokativnih idej, ki jih bodo verjetno povzeli tudi časopisi…

-