O dilemi sežigalnice ali deponije odpadkov v včerajšnji Delovi prilogi izbora iz NYT. Novinarka povzema znanstveni članek “Is It Better To Burn or Bury Waste for Clean Electricity Generation?”. Primerjajo sodobne sežigalnice odpadkov, ki hkrati proizvajajo uporabno energijo, in deponije, ki zajemajo nastale deponijske pline in jih prav tako uporabljajo za proizvodnjo energije – v Sloveniji recimo to delajo na Barju, v Celju in v Mariboru (mogoče pa še kje).
Primerjava je izrazito v korist sežigalnic
Iz tone odpadkov pridobijo 65 kWh elektrike (DEPONIJA), ali 590 kWh (SEŽIGALNICA)
Izpusti toplogrednih plinov na megavatno uro so 3.35 ton CO2 ekvivalenta (DEPONIJA) ali 0,56 tone (SEŽIGALNICA);
izpusti žveplovih oksidov na MWh 600 g (DEPONIJA), 220g (SEŽIGALNICA); dušikovih oksidov 2300g (DEPONIJA), 1450g (SEŽIGALNICA).
Seveda tega ne smemo vzeti kar za čisto zlato v smislu brezpogojnega slavospeva sežigalnicam, saj so te lahko takšne ali drugačne (Staš Zgonik). So pa to vsekakor dejstva, ki bi jih v Sloveniji morali upoštevati pri reševanju naših problemov z odlagališči, ki niso majhni. Odlagališča so običajno izhodiščno cenejša in zato vedno prva izbira občin; ampak istočasno vedno več skupnosti zaradi nasprotovanja prebivalcev za njih preprosto ne najde prostora. Smeti potem za visoko ceno “izvažajo” na obstoječa odlagališča. Saj, Barje je dovolj širno do Iga za naslednjih tristo let deponiranja …
-
Obvezno branje:
http://en.wikipedia.org/wiki/Plasma_arc_waste_disposal
Upam, da se bo čim prej izvedla kakšna študija, ki primerja ekonomiko plazma-sežigalnic z navadnimi. Kot prvo je ta tehnologija še čistejša, morda pa tudi bolj ekonomsko racionalna.