V strahu, da mojega nekoliko daljšega molka niti niste opazili, sporočam, da je del razloga zanj (spet) tudi naporen delovni ritem, ki bo v prihajajočih mesecih malo obarvan tudi s službenimi oziroma predavateljskimi potmi na tuje.
Ta teden sem denimo na Islandiji, kjer predavam na njihovi osrednji univerzi (“osrednji” zato, ker sem jih kljub temu, da je Islandcev vsega skupaj za eno Ljubljano, že sam naštel tri). Priletel sem ravno po njihovem referendumu, na katerem so z zelo krepko večino zavrnili zakon, s katerim bi se podredili zahtevam (ali, zlasti če ste Islandec, “izsiljevanju”) Britancev in Nizozemcev, naj jim povrnejo izgubljena sredstva ob kolapsu banke Landsbanki. Islandija in EU zdaj plešeta dramatični tango, v katerem je Islandija prav zaradi hude državne krize lansko poletje sploh vložila uradno kandidaturo za članstvo v EU, obenem pa je ravno zaradi odziva EU (ali njenih držav članic) na taisto krizo podpora ideji članstva med prebivalci, ki je bila pred krizo dokaj visoka, močno uplahnila.
Danes sem tako po lastnih predavanjih poslušal javno razpravo (predvsem) študentov z naslovom “Ali so oziroma naj bodo mladi naklonjeni pristopu k EU?”, kjer so sodelovali tudi predstavniki norveškega gibanja mladih proti EU. Glede na prevladujoče odzive v dvorani je odgovor, kot vse kaže, odločen ne.
So pa, k sreči, vseeno zelo gostoljubni do gostov iz taiste EU, tako da se mi očitno ni treba bati poustvaritve kakšne od znanih islandskih sag…
