Raziskovalci z ameriške univerze Vanderbilt so si leta 2008 zadali na prvi pogled nenavadno raziskovalno vprašanje. Zanimalo jih je, kako bo razplet predsedniških volitev vplival na uspešnost reševanja inteligenčnih testov pri različnih skupinah državljanov. Prav te volitve so bile namreč še posebej zanimive, saj je imel prvič v zgodovini temnopolti kandidat resne možnosti, da postane predsednik ZDA. Raziskovalce je zanimalo, ali bo njegov uspeh povzročil izničenje sicer dobro znane grožnje stereotipa (stereotype threat), ki lahko povzroči razliko pri uspešnosti reševanja testov med posameznimi skupinami ljudi.
Obamov efekt
Grožnja stereotipa je pojav, ko lahko poistovetenje posameznika z določeno socialno skupino, za katero velja prepričanje, da se njeni pripadniki na testih odrežejo slabše, prav zaradi tega stereotipa dejansko povzroči slabši uspeh. Pojav so v preteklosti preučili že v mnogih situacijah in prišli do zanimivih ugotovitev. Če so pred testom posebej poudarili, da ne gre za preizkušanje, za katerega velja stereotip, do razlike v uspešnosti ni prišlo, čeprav je bil test povsem enak kot v primeru aktiviranega stereotipa.
Najbolj znane so stereotipne skupine glede na spol, raso in barvo kože. Za ženske naj bi tako veljalo, da so slabše v matematiki, medtem ko naj bi bili moški manj uspešni pri veščinah, ki zahtevajo empatijo. Podobno naj bi bili temnopolti slabši pri inteligenčnih testih, belopolti pa naj bi se slabše odrezali pri preizkusih atletskih sposobnosti. A ko so na primer športni test predstavili udeležencem kot meritev “športne inteligence”, so se temnopolti odrezali slabše, ko pa so enak test predstavili kot meritev “naravne atletske sposobnosti”, pri čemer je najpomembnejše, da beseda inteligenca ni bila omenjena, se je uspeh temnopoltih bistveno izboljšal.
Raziskovalci domnevajo, da se razlika pri uspešnosti med skupinami, za katere veljajo stereotipi, pojavi zaradi nezavednih asociacij, ki se sprožajo v možganih in zmotijo pozornost tistega, ki rešuje test. Zmanjšanje koncentracije in sprožitev obrambnih mehanizmov, ki se odvijajo v glavah žrtev grožnje stereotipa, so že dovolj, da se to pozna tudi pri rezultatih testov. Soroden pojav poznajo športniki, ki se zelo dobro zavedajo, da je psihična priprava še kako pomembna. Če niso povsem prepričani, da lahko zmagajo na tekmovanju, jim to ne bo uspelo. (Več o grožnji stereotipa in načinih, kako se ji izognemo, lahko najdete na naslovu: www.reducingstereotypethreat.org.)
V raziskavi, kakšen vpliv bi imela izvolitev prvega temnopoltega predsednika ZDA na stereotip, da imajo temnopolti slabše rezultate na testih mentalne sposobnosti, so raziskovalci izvedli meritev inteligence, preden je Barack Obama zaslovel in postal resen kandidat za predsednika ZDA. Takrat so ugotovili statistično razliko v uspešnosti med skoraj petsto temnopoltimi in belopoltimi udeleženci poskusa. Čudežno pa je razlika izpuhtela, ko so test ponovili kmalu po demokratski nominaciji Obame za predsedniškega kandidata, oziroma še izraziteje po Obamovi zmagi na volitvah, kar so mediji poimenovali “Obamov efekt”.
Politika in delovanje možganov
Običajna predstava o sodobni demokratični politiki temelji na prepričanju, da gre v politiki za tekmovanje med idejami, pri čemer državljani razumsko vrednotijo posamezne pobude in se do njih opredeljujejo. Psiholog Drew Westen v knjigi Politični možgani: vloga čustev pri odločanju o usodi države (The Political Brain: The Role of Emotion in Deciding the Fate of the Nation, PublicAffairs, 2007) zagovarja nasprotno trditev, da v politiki v resnici ne gre za trg idej, ampak za trg čustev, česar se po njegovem mnenju vsaj v ZDA republikanci tradicionalno bistveno bolj zavedajo kot demokrati.
Knjigo začenja s povzetkom raziskave, v kateri je s sodelavci pokazal, da iste politično relevantne informacije privrženci različnih strank dojemajo in doživljajo različno. V napravi za spremljanje aktivnosti posameznih delov možganov so petnajstim privržencem demokratov in enakemu številu podpornikov republikancev predvajali protislovne izjave vidnih politikov obeh strank in za primerjavo še nevtralnih znanih osebnosti. Nato so morali oceniti, kako nekonsistentne se jim zdijo posamezne izjave.
Pričakovano niso imeli težav pri prepoznavanju protislovij v izjavah politikov nasprotne stranke, bistveno manj strogi pa so bili pri enako nasprotujočih si izjavah njim bližjih politikov. Seveda takšni rezultati niso nič nenavadnega, bolj so zanimive ugotovitve, kaj se je dogajalo v glavah poskusnih oseb. Raziskovalci so opazili, da ima oseba ob soočenju s potencialno neugodno izjavo ljubega politika sprva negativen čustveni odziv, ki sporoča, da je nekaj narobe, a ga hitro utiša in premaga izliv pozitivnih čustev. Kot pravi Westen, se v tem primeru sprožijo podobni mehanizmi nagrajevanja s pozitivnimi občutji kot pri odvisnikih ob zaužitju droge.
Poanta poskusa je po Westenu v ugotovitvi, da za prepričane pripadnike posamezne stranke racionalni argumenti štejejo bolj malo. Napake vidijo le pri konkurentih, pri politikih, ki so jim čustveno bližje, pa možganski obrambni mehanizmi zameglijo trezno presojo. Zato po prepričanju Westena v politiki v resnici ne gre za spopad idej, ampak za spopad čustev.
Zelo poenostavljeno rečeno je v možganih shranjen sistem asociativnih mrež, ki povezujejo posamezne zaznave iz okolice z odzivi, ki se sprožijo ob zaznavah. Teh mehanizmov je veliko in so različnih vrst, a značilno zanje je, da bolj kompleksne zaznave sprožijo več različnih asociacij, ki so praviloma nezavedne. Ta asociativna mreža v možganih je nekaj specifičnega za vsakega posameznika in se neprestano razvija in dograjuje. Vendar pa so si določene povezave v tej asociativni mreži v možganih ljudi znotraj neke kulture ali socialne skupine podobne.
Ker imajo privrženci različnih političnih strank v svojih možganih različno strukturirane asociacijske mreže, se jim spontano sprožajo različna čustva in zato različno vrednotijo ista dejstva. Po trditvah Westena je bistvo političnega prepričevanja v krepitvi asociativnih povezav, ki ob omembi “naših” politikov in njihovih idej sprožajo pri ljudeh pozitivna čustva, ob omembi politikov konkurenčnih strank pa negativna. Bistvo vsega je, da se te asociativne mreže, ki jih začutimo prek čustev, sprožajo spontano. Ljudje volijo kandidata, ki v njih vzbudi najboljše občutke, in ne kandidata, ki predstavi najboljše argumente. Uspešen je zato tisti politik, ki zna s svojo karizmo vplivati na intuitivno oziroma čustveno plat ljudi. Nekateri temu pravijo tudi politična inteligenca oziroma veščina, kako v drugih izzvati pozitivna čustva. Vendar Westen opozarja, da “čustva ne zagotavljajo le veliko ‘goriva’, ki poganja naše motorje, ampak tudi večino zavorne tekočine.”
Kako premagati nestrpnost do manjšin
Ob mnogih konkretnih političnih situacijah iz ameriške zgodovine Westen v knjigi analizira tudi gibanja za enakopravne državljanske pravice. Pravi, naj bi do večine linčev na jugu ZDA pred ukinitvijo rasne segregacije prišlo zaradi suma spolnega odnosa med belko in črncem. Da bi se vsaj deloma izognil negativnim spontanim čustvom, ki so se ob določenih mislih sprožale v glavah v rasističnem okolju vzgojenih ljudi, je Martin Luther King velikokrat ponavljal, da želijo temnopolti s svojimi pobudami za enakopravnost belcem postati duhovni, ne krvni bratje (“I want the white man to be my brother, not my brother-in-law.”). Na ta način mu je uspelo vsaj do neke mere blokirati rasistične asociativne mreže, ki so v določenih možganih sprožale čustvena stanja, zaradi katerih je prihajalo do konfrontacij. Ker se tovrstne asociacije niso več utrjevale, so čez čas postale medrasne poroke nekaj povsem običajnega.
Westen predlaga, da bi veljalo podobno postopati tudi glede pravic homoseksualcev. Če je problem v poimenovanju zveze dveh istospolnih partnerjev z besedo poroka, kar pri določenih ljudeh sproži podobno čustveno mrežo asociacij, kot se je sprožala nekoč pri rasistih na ameriškem jugu, je taktično morda smiselno za istospolne pare začasno uvesti povsem enake pravice, kot jih prinaša poroka, a pod čustveno nevtralnim imenom, kakršno je denimo “civilna skupnost”. Ko preteče nekaj let, bodo tudi v danes še netolerantnih okoljih istospolne poroke postale nekaj povsem samoumevnega.
