V Delovi Sobotni prilogi so danes objavili zelo zanimiv intervju z Juretom Leskovcem, profesorjem na Stanfordu, ki je nedavno predaval tudi v okviru Kvarkadabrinih večerov: Velika socialna omrežja: od Instant Messengerja do Facebooka. Ob intervjuju je majhna notica, da bodo letos v prilogi pripravili več podobnih intervjujev s “prebojniki” – ljudmi, ki s “svojimi idejami, delom, ustvarjanjem ali razmišljanjem prebijajo tako geografske kot mentalne svetove, so aktivni v sedanjosti in oblikujejo horizont prihodnosti.”
Posebej bi opozoril na drugi del pogovora, ko primerja slovenske razmere z ameriškimi.
Čez leto sem pridno študiral, poletja pa sem skoraj obvezno preživel v industriji. Vse te izkušnje so mi pomagale opraviti razgovor za delo, ki je imel na Stanfordu obliko predavanja, v katerem sem moral prepričati profesorski zbor, da sem zrel raziskovalec, ki razume svoje področje.
/…/
profesorski zbor zelo svobodno odloči, kateri kandidat jih prepriča. Tam ne poznajo raznih pravilnikov in točkovnikov, ki jih v Sloveniji tako radi uporabljamo. Ko si sprejet, ugotoviš, da je hierarhija zelo mehka, saj imajo docenti, izredni profesorji in redni profesorji skoraj enake dolžnosti in odgovornosti.
/…/
Čez sedem let bodo na fakulteti odločali, ali mi bodo ponudili redno profesuro ter s tem stalno zaposlitev ali pa se bom moral posloviti. Kaj bo odločalo? Ne vem, saj nimamo nobenih vnaprej določenih formalnih meril. Ni točk v Cobissu ali česa podobnega. Po sedmih letih bodo na fakulteti pač presodili moje celotno delo, kjer bodo ocenili moje raziskovalne dosežke, pedagoško delo, uspehe mojih študentov … In upam, da bo to dovolj. Če ne bo, že zdaj vem, da se bom lahko jezil le nase.
/…/
Poleg tega pa tudi moja zgodba kaže, da lahko nekdo iz eksotične srednjeevropske države v štirih letih doktorira in dobi službo na Stanfordu, čeprav ne bi prej nikoli pomislil, da je kaj takega sploh mogoče (nasmešek). Zato mi je zanimivo, da v Sloveniji še vedno nismo vajeni pozitivne konkurence in se ne zavedamo, da so uspešni posamezniki koristni za celotno družbo. Saj biti boljši ne pomeni, da druge potiskaš navzdol ali da pridobivaš na račun drugega. To je zelo slovensko gledanje, ki ga spodbujajo tudi mediji. Če jih spremljam iz tujine, to še bistveno bolj opazim. Človek dobi vtis, da v domovini vladajo izredne razmere. Vse gre na nož, vse je do konca zaostreno, nikjer nobene normalnosti. Sam pa povsod po svetu in doma spoznavaš sodržavljane, ki se ukvarjajo z zanimivimi stvarmi, o katerih nihče nič ne izve …(Delo: Jure Leskovec: Iskanje orodja, s katerim bomo izluščili modrost množic)
