Prva leta dvajsetega stoletja so se po okolici harvardske univerze začele širiti zgodbe o nenavadno nadarjenem otroku profesorja slovanskih jezikov in književnosti Lea Wienerja. Deček z imenom Norbert je obvladal abecedo že pri osemnajstih mesecih. Pri treh letih je bral knjige iz očetove knjižnice in pri petih na pamet recitiral klasike v grščini in latinščini. Kmalu zatem se je poglobil še v kemijo, matematiko, fiziko in biologijo ter se pri komaj enajstih letih vpisal na Tufts College in tako postal najmlajši študent v zgodovini ZDA.
Na Harvardu doktoriral pri osemnajstih
Sedmega oktobra 1906 je revija The World Magazine o nadarjenem Norbertu objavila obsežno reportažo. Intervjuvali pa niso le dečka, ampak tudi njegove starše, ki so zatrjevali, da poskušajo narediti vse, da bi deček živel čim bolj običajno otroštvo. Vendar je bilo vsem jasno, da brez močne podpore staršev deček nikakor ne bi bil tako uspešen.
Poleg literature in filozofije je mladega učenjaka vseskozi zanimala tudi znanost. Pomemben vpliv nanj je imel očetov prijatelj fiziolog Walter Cannon, ki je med drugim znan po tem, da je v biologijo uvedel pojem homeostaze. Norbert je užival, ko si je lahko ogledoval Cannonov harvardski laboratorij, in verjetno je tudi to poznanstvo prispevalo k odločitvi, da ne bo postal filozof, ampak znanstvenik.
Po diplomi je najprej študiral zoologijo na Harvardu, nato filozofijo na Cornellu, na koncu pa so mu pri osemnajstih na Harvardu podelili doktorat iz matematične logike. V naslednjih letih je obiskal Evropo in nekaj časa študiral pri Bertrandu Russellu in G. H. Hardyju na britanskem Cambridgeu ter pri Davidu Hilbertu na univerzi v Göttingenu. Po prvi svetovni vojni je dobil službo kot predavatelj matematike na MIT, kjer je ostal do konca svoje kariere.
Po družinski legendi naj bi bil med predniki rodbine Wiener srednjeveški judovski filozof in zdravnik Mojzes Maimonides, ki je bil, podobno kot Norbert, prav tako čudežni otrok. Maimonidesovi potomci naj bi res živeli tudi na Poljskem, od koder je izvirala družina Wiener, a so se natančnejši podatki o tem izgubili v nekem požaru, zato gre pri tej zgodbi le za domnevo, kot je v svojih zapisih poudarjal tudi Norbert.
Poskusi avtomatizacije protizračne obrambe
Ob začetku druge svetovne vojne je Wiener predsednikovemu svetovalcu za znanost poslal nekaj pisem, v katerih je med drugim dokaj natančno opisal, kako bi lahko sestavili prototip sodobnega računalnika, vendar do poskusov realizacije takrat ni prišlo. Ko je izvedel za zastrašujoče posledice nemškega bombardiranja Anglije, se je raje odločil, da bo vso energijo vložil v iskanje načina, kako bi lahko čim bolj učinkovito usklajevali protizračno obrambo.
Vojaški matematiki so znali zelo natančno izračunati, kako je treba usmeriti top, da bodo zadeli oddaljen cilj. Pri streljanju na letala pa je bila težava, da se je tarča hitro premikala. Wiener je zato poskušal v svoje izračune vnesti tudi vse razpoložljive podatke o smeri in hitrosti letala in tako izboljšati natančnost protiletalskega ognja. Ker pa takšni računi niso bili preprosti in jih ni bilo mogoče izvajati sproti, je poskušal proces avtomatizirati.
Wiener je v svoj model “pametne” protizračne obrambe vključil še radar, ki so ga razvili Angleži, tako da je imela njegova naprava neprestano natančne podatke, kje je posamezno letalo. Idejo je poslal v odobritev posebni komisiji za usklajevanje znanstvenega dela v času vojne in ta jo je podprla ter predlagala njeno realizacijo. Glavni inženir projekta je postal mladi Julian Bigelow in z Wienerjem sta se hitro ujela. Najprej sta problem streljanja na letala reševala teoretično, z zapletenimi diferencialnimi enačbami, nato pa sta se odpravila še v vojaška oporišča, kjer sta neposredno opazovala letalne sposobnosti vojaških letal.
Sprva se je zdelo, da je napovedovanje bodočih leg letala dokaj nemogoče početje, saj lahko piloti manevrirajo in se spretno izogibajo ognju. Vendar pa pri veliki hitrosti vseeno niso tako svobodni, saj morajo paziti, da pri zavijanju ne dosežejo prevelikih pospeškov. Ob takšnih predpostavkah pa se je vseeno dalo dokaj dobro napovedati najbolj verjetne prihodnje lege letala.
Rojstvo kibernetike
Bolj ko je Wiener preučeval problem usklajevanja protizračne obrambe, bolj je postajal prepričan, da je na sledi univerzalni logiki, ki jo lahko najde marsikje v naravi. Razvijati je začel ideje povratnih zank, prenosa informacij in krožne vzročnosti, ki so se kmalu izkazale za pomembne tako pri obravnavi delovanja živih bitij kot tudi moderne tehnike, predvsem na področju elektronike in informacijske tehnologije. Kasneje je to novo področje znanosti poimenoval kibernetika.
Temeljna Wienerjeva ideja je bila, da kibernetika ne pojasnjuje le področja informacijske tehnologije, ampak tudi naravo človeka in človeške družbe. Informacije, ki se pretakajo med ljudmi, živalmi in stroji, se po svojem bistvu ne razlikujejo. Ključen za stabilno delovanje sistema je učinkovit pretok informacij, ki omogoča, da se sistem preko povratnih zank vzdržuje v ravnovesju oziroma homeostazi.
Ideja kibernetike kot načina, kako v znanost vpeljati nove načine razmišljanja, ki so tudi tehnološko zelo obetavni za praktične aplikacije, je pritegnila tudi mnoge druge ugledne znanstvenike. Takoj po vojni so se začeli zbirati v ožjem krogu na posebej za ta namen organiziranih večdnevnih sestankih, na katerih so si izmenjavali ideje o najrazličnejših aplikacijah temeljev kibernetike. Poleg Wienerja in njegovih sodelavcev z MIT so aktivno sodelovali tudi vsestranski matematik in fizik John von Neumann, nekaj nevrologov, biologov ter slavna antropologinja Margaret Mead.
Vse znanstvenike je združevala ideja, da bodo prav s pomočjo idej kibernetike razumeli način delovanja možganov in mišljenja, na temelju česar bodo lahko razvili tudi umetne možgane oziroma nekaj takega, čemur danes pravimo računalnik. Na prvi konferenci je Meadova predstavila svojo raziskavo, kako nekatera ljudstva Južnega Pacifika vzdržujejo družbeno stabilnost z rituali, ki jih je interpretirala kot nekakšne družbene informacijske povratne zanke.
Kritično o smereh razvoja družbe
Čeprav je Wiener vseskozi aktivno sodeloval pri projektih ameriške znanosti med drugo svetovno vojno, ga med izbrance, ki so razvijali jedrsko bombo, vseeno niso spustili. Strokovno bi sicer lahko projektu zelo koristil, a so vojaške službe ocenile, da varnostno ni dovolj zanesljiv. Emocionalno ni bil pretirano stabilen, zelo odločno pa se je zavzemal tudi za javnost vsega znanja, zaradi česar se je po vojni tudi razšel z nekaterimi svojimi znanstvenimi kolegi. Dodatna težava je bila, da je bil poročen z Nemko, katere sorodniki, ki so ostali v Nemčiji, so bili lojalni nacističnemu režimu. Ženin bratranec je bil celo administrator v koncentracijskem taborišču.
Po vojni je hitro spoznal, da se družba ne razvija tako, kot se je nadejal. Zelo ga je motilo, da je bilo vse več znanja tajnega. Država je v obdobju hladne vojne z angažiranjem pri vojaških projektih pod svojim okriljem zadržala veliko znanstvenikov, ki so razvijali najrazličnejše nove tehnologije, vendar je marsikaj od tega ostalo prikrito javnosti. Wienerjeva vizija stabilne družbe po načelih kibernetike pa je temeljila prav na učinkovitem pretoku informacij, ki preko povratnih zank vzdržuje družbo v homeostazi, podobno kot živo bitje pri življenju vzdržujejo notranji mehanizmi uravnavanja.
O svojih pomislekih je javno spregovoril, zaradi česar so ga začele spremljati tajne službe, ki so sumile “subverzivnega delovanja” in “simpatiziranja s komunizmom”. Hujšim sankcijam se je izognil predvsem zato, ker ni sodeloval pri nobenem resnično tajnem vojaškem projektu, tako da recimo skrivnosti jedrskega orožja in podobnih strateških znanj ni mogel razkriti. Je pa zaradi javno izrečenih kritik trpela njegova strokovna kariera. Čeprav je s svojimi spoznanji pomembno vplival na razvoj mnogih področij znanosti, ki so porodile tehnologije, brez katerih bi danes težko shajali, je njegovo ime počasi tonilo v pozabo.
