Ko se trudiš, da bi odkril “nekaj novega”, so tvoji kolegi hkrati tudi tvoja konkurenca. Večinoma gre tu za “časten boj”, a ne vedno. Prav bizarno se na primer obnaša skupina znanstvenikov zbranih okoli eksperimenta DAMA/LIBRA. Le ti že nekaj let s svojim detektorjem v Gran Sasso nacionalnem laboratoriju v Italiji vidijo signal, ki bi ga pričakovali ob sipanju temne snovi na navadni snovi. Rezultat, če je pravilen, je izredno zanimiv, saj bi odprl možnost raziskovanja lastnosti temne snovi (ne le njene porazdelitve po vesolju, kot do sedaj). Nedvomno vredno nobelove. Ampak, ali je signal resnično zaradi temne snovi in ne zaradi nekega neznanega efekta v detektorju?
In tu se stvari zapletejo. Ostale skupine namreč signala ne vidijo- resda z drugačnimi detektorji in opazovalnimi tehnikami. Teoretikom nam seveda nato ni bilo pretežko zapisati teorij temne snovi, ki dajo signal v DAMA eksperimentu in ne drugje. Edini način ovreči ali potrditi DAMA je sedaj opraviti neodvisno enak eksperiment drugje. Kupiti je torej potrebno scintilacijske kristale NaI kot jih uporablja DAMA, jih postaviti pod zemljo skupaj s sofisticiranim sistemom za odstranjevanje neželenih dogodkov in počakati nekaj let. A glej ga zlomka, kolaboracija DAMA je podpisala pogodbo s svojim dobaviteljem ultračistih kristalov NaI, ki preprečuje prodajo kristalov ostalim skupinam (in jo tudi že uveljavila v vsaj enem primeru). Kar pomeni, da morajo sedaj “tekmeci” premagati še dodatno oviro, če se želijo približati DAMA.
Nič čudnega, da je ozračje med kolaboracijo DAMA in ostalimi skupinami strupeno. Ko sem pred nekaj več kot mesecem dni na konferenci predstavil rezultat, da velik razred modelov temne snovi ne more pojasniti DAMA (nasprotno od trditev kolaboracije), sem se počutil kot na nogometni tekmi – z navdušenim navijanjem iz enega od taborov. Zelo zanimivo, še posebno, ker sem bil navajen res prijateljsko konkurenčnega boja med tovarnama B mezonov v ZDA (BaBar) in na Japonskem (Belle) v minulem desetletju…
