Napačna reklama – prava reklama

Včasih si ob gledanju ali poslušanju kakšne reklame ne morem kaj, da me ne bi zmotila zaradi kake značilnosti, na katero avtorji verjetno niso niti pomislili, a naredi reklamo v mojih ušesih kljub dobrim namenom vsaj pomanjkljivo, če že ne slabo.

Danes (v bistvu včeraj, ko sem to objavo napisal) sem se spomnil na reklamo, ki so jo lani ob prvih dneh šole vrteli na radiu. Šla je približno takole: “Ime mi je Jože in sem oče šestletne hčerke, ki gre letos prvič v šolo. Zato prosim vse voznike, da so na cesti strpni in previdni.”

Vas kaj zmoti? Mene že. Z nekaj cinizma se reklama kaj lahko razume takole:

“Veste kaj, do letos me je malo brigalo, kako se obnašate po cestah. Če priznam, tudi sam sem včasih rad malo bolj pritisnil na plin. Saj veste, da se vsaj kam pride v doglednem času. Ampak zdaj, ko je na cesti tudi moj otrok, zdaj pa je konec heca. Od zdaj naprej vozite strpno in previdno!”

Saj vem, da je imel ta oče le najboljše namene in da najverjetneje tudi kot samski mladec ni po cestah zbijal šoloobveznih otrok. A vseeno, po neželenem podtonu reklama vsaj malo spominja na tisto plaketo “Otrok v avtu” (ali “Baby on board”), ki jo ljubeči starši lepijo na zadnje steklo in ki naj bi voznike, ki so se še trenutek prej nameravali objestno zaleteti v njihov zadek, čudežno v zadnjem hipu prelevila v obzirne voznike, v resnici pa gre drugim voznikom pogosto predvsem v nos. (Kot le za primer po enominutnem iskanju po spletu pričajo tile štirje zapisi.)

Nemara s stališča čustvenega odziva ne bi bilo enako učinkovito, a zgolj po vsebinski plati bi mi bilo veliko bolj všeč, če bi oni Jože iz reklame rekel: “Ime mi je Jože, star sem 22 let, o lastnih otrocih še čisto nič ne razmišljam in v teh dneh ne bom trepetal za nobenega domačega osnovnošolca. A ga za malo empatije in cestne spodobnosti tudi ne potrebujem. Nisem norec, da bi ogrožal pešce v prometu, in tudi ti ne bodi.”

-