Drugega novembra 1988 so se računalniki, povezani v internet, začeli obnašati nenavadno. V njihovem drobovju so se začeli pojavljati dokumenti, za katere njihovi upravitelji niso vedeli, od kod so se vzeli, prav tako pa so se začeli izvajati programčki, ki so požirali procesorski čas in upočasnjevali siceršnje delo, ki so ga računalniki opravljali. Zaskrbljeni sistemski operaterji so začeli svoje naprave odklapljati z interneta in prekinjati izvajanje teh nepovabljenih programov, ki so se kar množili in postajali vse bolj nadležni. Kmalu so ugotovili, da težave povzročajo nekatere programske kode, ki se z enega računalnika prenašajo na drugega. Izkazalo se je, da gre za napad računalniškega črva, ki je že prvi dan svojega širjenja okužil pet do deset odstotkov vseh nekaj deset tisoč takrat na internet povezanih računalnikov, ki so bili nameščeni predvsem po raznih univerzah, inštitutih in podobnih tehnološko naprednih inštitucijah.
Ko so sledili poti širjenja nadležnega črva, so prišli do podiplomskega študenta na univerzi Cornell. Robert Tappan Morris s programom, ki ga je ustvaril in poslal v internet, sicer ni nameraval zavestno povzročati škode, ampak je želel le prešteti, koliko računalnikov je dejansko priključenih na internet. Program naj bi potoval od enega do drugega računalnika in na vsakem pustil neko malo oznako, da bi ob naslednjem obisku vedel, da je konkretni računalnik že preštel. Žal pa se je Morris med programiranjem zmotil. Če bi se program v resnici izvajal tako, kot je bil zamišljen, ga zelo verjetno dolgo časa ne bi nihče opazil, ko bi potoval med računalniki po internetu. Zaradi napake v programski kodi se je začel prekomerno množiti in tako upočasnil računalnike, ki jih je okužil.
Okužba z Morrisovim črvom je doživela veliko medijsko pozornost, kar je pomenilo, da je moral Morris za svoje nepremišljeno dejanje tudi pred sodišče. Postal je eden prvih, ki so ga obsodili po novem zakonu, ki je pokrival področje računalniškega kriminala. Odslužiti je moral štiristo ur družbeno koristnega dela, plačati nekaj čez deset tisoč dolarjev kazni in v preizkusni dobi treh let ni smel zagrešiti nobenega novega zločina. Obsodba ga na srečo ni ovirala v nadaljnji profesionalni karieri, saj je danes profesor prav na prestižni MIT, z računalnika katere je leta 1988 v internet poslal svojega črva. Vmes se je zelo uspešno podal tudi v podjetniške vode. S kolegi so ustanovili računalniško podjetje, ki ga je leta 1998 za skoraj petdeset milijonov dolarjev kupil Yahoo!.
Sterilna in generativna tehnologija
Zgodba o Morrisovem črvu je le ena od mnogih, ki jih v svoji odmevni knjigi The Future of the Internet – And How to Stop It (2008) predstavi Jonathan Zittrain, mladi profesor na ugledni Harvard Law School. V knjigi vpelje zanimivo razlikovanje med sterilno in generativno tehnologijo. Sterilna tehnologija je tista, v katero končni uporabniki ne posegajo oziroma je ne morejo spreminjati, lahko jo le uporabljajo. Večina današnjih tehničnih pripomočkov je te vrste. Pralni stroj mora čim bolj učinkovito prati perilo in če se pokvari, pokličemo serviserja. Nikakor nam ne pade na misel, da bi ga občasno kar sami posodobili, da bi še učinkoviteje pral perilo. Z avtomobili je že nekoliko drugače, saj je manjša popravila ali izboljšave še nedavno lahko vsakdo, ki je imel vsaj malo smisla za tehniko, opravil kar v domači garaži, a tudi današnji avtomobili so že tako izpopolnjeni in polni elektronike, da jih v domači garaži ne moremo več nadgrajevati.
Da bi podrobneje predstavil koncept sterilne tehnologije, Zittrain obnovi še eno zgodbo iz zgodovine računalništva. Obdelava statističnih podatkov pri štetju prebivalstva je pred več kot sto leti trajala zelo dolgo. V ZDA so popis opravljali na deset let in skoraj toliko časa so tudi potrebovali, da so po opravljenem štetju dobili podatke, kakšna je na primer starostna in nacionalna struktura prebivalstva in podobno. Zato je mladi inženir Herman Hollerith prišel na idejo, da bi analiza podatkov lahko potekala bistveno hitreje, če bi štetje nekako avtomatizirali. Za ta namen je razvil posebno napravo, ki je znala iz luknjic na papirnatih karticah prebrati podatke o posameznem prebivalcu države in ustrezno povečati števce v napravi. S svojimi stroji je Hollerith obdelal podatke popisa iz leta 1890 v dobrih dveh letih, kar je bil za tisti čas zelo velik uspeh.
Zanimivo pa je, da Hollerith svoje ideje ni preprosto prodal državi, ampak je naprave, ki jih je razvil, le posojal za kar zajetno mesečno najemnino. S tem je prevzel vso odgovornost za vzdrževanje in izpopolnjevanje svojih strojev. Poslovni model se je izkazal za zelo uspešnega in z novimi produkti za obdelavo podatkov v večjih podjetjih je žel velike poslovne uspehe. Njegovo podjetje je po več združitvah in preureditvah v šestdesetih letih dvajsetega stoletja prevzelo ime IBM in postalo vodilno na področju trženja poslovnih računalniških storitev. Pomembno pri tem pa je, da so vseskozi ohranili enak poslovni model trženja svojih produktov: za mesečno najemnino so posojali svoje naprave, sami pa so prevzeli vse vzdrževanje in usposabljanje ljudi za njihovo uporabo.
Kupec naj ne bo zgolj pasivni uporabnik
Popolno nasprotje sterilne tehnologije, pri kateri ni mišljeno, da kot končni uporabniki vanjo posegamo, je generativna tehnologija, katere osrednji predstavnik je prav osebni računalnik. Ko so se odločili, da bi začeli prodajati poceni računalnike, ki jih lahko vsak zase programira, niti slučajno niso znali predvideti, za kaj vse jih bodo njihovi kupci uporabljali. In prav to je čar generativne tehnologije, saj je krog ljudi, ki inovativno izboljšujejo posamezno napravo in jo prilagajajo za vedno nova opravila, bistveno večji, kot so zgolj razvojni oddelki nekega podjetja, ki proizvaja naprave s področja sterilne tehnologije. Zelo pomembno je tudi, da se pri sterilni tehnologiji razvijejo predvsem aplikacije, ki so tržno zanimive, pri generativni tehnologiji pa ljubitelji razvijajo tudi aplikacije, ki so lahko sprva povsem neuporabne in nihče ne ve vnaprej, ali se jih bo sploh kdaj dalo tržiti.
Seveda ideje osebnih računalnikov, ki jih uporabljamo danes tako za zasebne kot poslovne namene, niso razvili v IBM, ki je bilo takrat vodilno podjetje na področju računalništva. Pravzaprav je bil osebni računalnik nekaj povsem nasprotnega od tistega, kar je s svojim pristopom vseskozi razvijal IBM, ki je dajal v najem končne izdelke, ki so zelo dobro opravljali natančno določene storitve, kot je bila denimo statistična obdelava podatkov ali računovodstvo. Osebni računalniki so bili zgolj škatle z nekaj elektronike in tipkovnico, ki same niso znale še ničesar konkretnega. Nanje je bilo treba naložiti ustrezne programe, s katerimi so se te škatle pretvorile v nadvse uporabne naprave.
Bistvena razlika v primerjavi s ponudbo IBM je bila, da so bili osebni računalniki odprti za programsko in strojno nadgrajevanje. Vsakdo si je lahko namestil programe, ki jih je potreboval, oziroma si sam sprogramiral prav to, kar mu je najbolj ustrezalo. Naj je šlo za pisanje besedil, obdelavo podatkov v preglednicah, izračunavanje kakega matematičnega problema ali krmiljenje proizvodnega procesa – vse je bilo mogoče izvajati z enakimi osebnimi računalniki, le prilagoditi jih je bilo treba za posamezno opravilo, in to je lahko storil vsak sam.
Poleg osebnih računalnikov predstavlja takšno generativno tehnologijo tudi internet. Kot opozarja v svoji knjigi Zittrain, je bistvena nevarnost za prihodnost interneta prav to, da lahko to svojo generativnost kmalu izgubi. Čeprav je generativna tehnologija bistveno bolj inovativna in zato tudi uspešna, so z njo povezane resne težave. Ena večjih je dejstvo, da ideje, ki jih implementirajo njeni uporabniki, niso nujno vedno dobre oziroma so lahko tudi zlonamerne. Programerji lahko naredijo računalniške viruse in črve, ki povzročajo škodo, na internetu smo lahko žrtev najrazličnejših prevar in zasuje nas lahko kopica nezaželene pošte. Kako lahko že majhen programček povzroči težave mnogim računalnikom, ki so priklopljeni na internet, kaže zgodba Morissovega črva.
Zittrain zato pravi, da se nam, če se ne bomo učinkovito spopadli s težavami, ki so nujna posledica odprtosti oziroma generativnosti tehnologije, po kateri deluje internet, kaj lahko zgodi, da bo v prihodnosti internet, kot ga poznamo danes, nadomestilo nekaj drugega, bolj varnega, a zato bistveno bolj kontroliranega in po možnosti v lasti kake multinacionalke. Kot opozarja Zittrain, lahko pod krinko izboljšanja varnosti interneta izgubimo sam internet oziroma vsaj tisto odprtost oziroma generativnost, ki je zanj tako značilna.
Lep primer, v katero smer gre lahko razvoj, sta zelo popularen Applov iPhone in socialno omrežje Facebook. Za obe aplikaciji je značilno, da lahko zanje sami razvijamo programe, a jih moramo pred začetkom uporabe poslati v odobritev Applu oziroma Facebooku. Šele ko jih odobrijo v centrali, si jih lahko naložijo in jih uporabljajo tudi drugi. Programe lahko seveda kadarkoli tudi umaknejo oziroma prepovedo, kar je nekaj, česar uporabniki osebnih računalnikov nikakor nismo vajeni. Zato ni nenavadno, da se je vsaj za iPhone razširila nekakšna subkultura, ki se ji pridružimo tako, da svoj iPhone s posebnim programom odklenemo (jailbreak). Tako lahko nanj naložimo tudi programe, ki jih Apple upravičeno ali neupravičeno noče odobriti in postaviti v svojo trgovino.
