Profesor psihologije z ameriške univerze Yale Stanley Milgram, je leta 1961 s časopisnim oglasom iskal prostovoljce, ki bi za dobro plačilo sodelovali pri raziskavi spomina. Med množico prijavljenih je izbral štirideset kandidatov in jih povabil v svoj laboratorij. A ti so šele ob koncu eksperimenta izvedeli, da profesor sploh ni preučeval njihove sposobnosti pomnjenja, ampak ga je zanimalo nekaj povsem drugega.
Elektrošoki v dobro znanosti
Ob prihodu v laboratorij je prostovoljce pričakal mlad znanstvenik v beli halji in jim pojasnil, kako poteka poskus. Izbrali so po dva kandidata, ki sta najprej z metom kovanca določila, kdo med njima bo igral vlogo učitelja in kdo učenca. Nato so ju odpeljali v posebno sobo, kjer so učencu na roke priključili elektrode, s katerimi mu je lahko učitelj zadaja vzgojne elektrošoke. Učitelj in učenec sta takrat na lastni koži preizkusila blažji elektrošok, tako da sta se dobro zavedala, kakšno bolečino lahko zada že nekaj deset voltov napetosti. Ob tem je vodja eksperimenta zatrjeval, da šoki sicer zabolijo, nikakor pa niso nevarni za zdravje in ne puščajo nikakršnih dolgoročnih posledic.
Nato je učenec ostal priključen na elektrode, učitelja pa so odpeljali v drugo sobo, kjer je bila naprava za upravljanje elektrošokov, ob tem pa še zvočna povezava s sobo, v kateri je bil učenec. Učitelj je zdaj dobil nalogo, da učencu postavlja vprašanja, s katerimi preizkuša njegov spomin. Vsak napačen odgovor pa mora kaznovati z elektrošokom, saj naj bi raziskovali prav vpliv kazni na sposobnost pomnjenja. Vendar vsi šoki niso bili enako močni. Vsak naslednji je bil za 15 voltov močnejši. Od komaj čutnih 15 voltov na začetku je imel učitelj na voljo skupaj 30 gumbov, med katerimi je zadnji lahko sprostil po telesu učenca napetost kar 450 voltov. Vsak gumb je bil opremljen tudi z opisom nevarnosti, na primer “zmeren šok” ali pa “nevarnost: zelo močen šok”. Zadnja dva gumba z največjo napetostjo sta imela zraven zgolj napis “XXX”.
Pri poskusu je sprva vse potekalo gladko, saj je učenec pravilno odgovoril na vsa učiteljeva vprašanja. Nato pa se je ob težjih nalogah postopoma začel motiti. Učitelj mu je zato ob napaki začel zadajati šoke, ki so bili sprva mili. Ko pa so šoki dosegli 150 voltov, učenec naenkrat ni hotel več sodelovati. Stokati je začel, da ga preveč boli in da bi rad odnehal. Pri 180 voltih je že kričal, da bolečine ne zdrži več. Pri višjih napetostih je nato le še ječal in tarnal, nad 330 volti pa se sploh ni več odzival. Učitelj je takrat dobil navodilo, da če se učenec ne odzove v nekaj sekundah, njegov molk razume kot napačen odgovor in nadaljuje.
Kaj v resnici preučujejo?
Prav vprašanje, kako se bo na učenčevo trpljenje odzval učitelj, je bilo tisto, kar je v resnici preučeval Milgram. Raziskava vpliva kazni na sposobnost pomnjenja je bila le pretveza, da so v njegov laboratorij prišli nič hudega sluteči prostovoljci. Preiskoval pa ni sposobnosti njihovega spomina, ampak kako poslušni bodo do avtoritete, ki jo je v tem primeru predstavljal mlad znanstvenik v beli halji, ki jih je kot vodja raziskave vzpodbujal, naj s poskusom ne odnehajo.
Znanstvenik je bil ves čas poskusa v isti sobi kot učitelj. Sedel je pri svoji mizi in urejal papirje, hkrati pa z enim očesom spremljal potek eksperimenta. Ko so nastopile težave, se je učitelj praviloma obrnil nanj in ga vprašal, ali poskusa ne bi morda končali, saj učenca boli in noče več sodelovati. Na to prošnjo je vodja eksperimenta, ki je predstavljal avtoriteto, prvič odvrnil le: “Prosim, nadaljujte!” Na ponovno pobudo učitelja, da bi prenehal z eksperimentov, je odgovoril: “Eksperiment zahteva, da nadaljujete!” Ob tretji pritožbi je zatrdil: “Absolutno nujno je, da nadaljujete!” Ob četrti pa: “Morate nadaljevati, nimate nobene druge možnosti!” Šele po izrečenih vseh štirih vzpodbudah učitelju, naj nadaljuje, a je ta vseeno vztrajal pri zaustavitvi, so eksperiment končno ustavili.
Takrat so učitelju pojasnili, da učenec v resnici ni dobival elektrošokov, ampak da je bil le igralec, odzivi prek zvočnika pa so bili vnaprej posneti. Žrebanje, kdo bo učenec in kdo učitelj, so izvedli s kovancem, ki je imel na obeh straneh enako podobo, tako da je igralec zmeraj postal učenec, prostovoljec pa učitelj. Omeniti velja tudi, da je igralec ob preizkusu delovanja elektrošokov vedno potožil, da ima težave s srcem, kar je prostovoljec, ki mu je pripadla vloga učitelja, dobro slišal.
Šokantni rezultati poskusa
Ko je Milgram pred izvedbo eksperimenta povprašal kolege, kako predvidevajo, da se bodo odzivali prostovoljci, so ti napovedali, da bo le peščica tistih, ki imajo sadistična nagnjenja, sposobna nadaljevati z zadajanjem elektrošokov tudi preko meje, ko učenec začne kričati, da ne zdrži več. A dejanski rezultati eksperimenta so šokirali vse. Kar 26 prostovoljcev od skupno 40 se je povsem podredilo avtoriteti vodje eksperimenta v beli halji in učencu zadalo tudi najmočnejše, 450-voltne elektrošoke. Le tretjina jih je nekje vmes odnehala in niso bili več pripravljeni povzročati bolečine, čeprav jih je avtoriteta k temu spodbujala.
Kasneje so eksperiment ponovili še več kot stokrat tudi v drugih okoljih in na različnih koncih sveta, a rezultati so bili povsod zelo podobni. Približno 60 odstotkov ljudi se je pripravljeno povsem podrediti avtoriteti in zadati tudi najmočnejše smrtonosne elektrošoke. Pred kratkim je nekaj raziskovalcev ponovilo Milgramov eksperiment v okviru dokumentarnih oddaj o mučenju in ugotovilo, da se odstotek ljudi, ki so pripravljeni iti do konca, ni v zadnjih desetletjih prav nič spremenil.
Milgram je poročal tudi, da so bili udeleženci eksperimenta ves čas pod močnim stresom, kar se je kazalo tako, da so se potili, roke so se jim tresle, prav tako pa se jim je zatikalo tudi pri govorjenju. Opazil je tudi, da so nekateri poskušali emocionalno napetost v sebi premagati z nervoznim smehom. Takole je opisal odziv enega od prostovoljcev: “Zrel in sprva hladnokrven poslovnež je vstopil v laboratorij nasmejan in samozavesten. Po 20 minutah se je spremenil v tresočo se in jecljajočo razvalino, ki se je hitro bližala točki živčnega zloma… a se je vseeno odzval na vsako besedo vodje eksperimenta in ubogal vse do konca.”
Seveda so Milgrama kritizirali, da je prostovoljcem pusti trajne posledice, ko jih je nevede postavil pred tako hude čustvene napore. Da bi preveril, ali so morda udeleženci poskusa res utrpeli kake dolgotrajnejše posledice, je vse prostovoljce nekaj mesecev po eksperimentu povprašal, ali imajo morda kakšne travme zaradi dogajanja med poskusom. Kot je poročal, navidezno zadajanje bolečine trajnih posledic ni pustilo. Večini prostovoljcev sploh ni bilo žal, da so sodelovali pri eksperimentu.
Kaj dobre ljudi pripravi do zlih dejanj?
Prva izvedba Milgramovega eksperimenta v začetku šestdesetih let je približno sovpadla s sojenjem Adolfu Eichmannu, ki je bil odgovoren za poboje Židov med drugo svetovno vojno, a se je na sodišču v Izraelu zagovarjal, da je pri tem le izvrševal ukaze. Milgrama je ob tem zanimalo, ali morda lahko do zadajanja hude bolečine povsem nedolžnim ljudem pripravi tudi povprečnega Američana, če ga le postavi v situacijo, ko mu bo avtoriteta dala jasen ukaz, naj izvrši okrutno dejanje v imenu nekega višjega cilja.
Kasneje je eksperiment izvedel še v več različicah, da bi ugotovil, kateri parametri najmočneje vplivajo na poslušnost. V eni od različic je vodjo eksperimenta kmalu po začetku poskusa zmotil telefonski klic, zato je prosil drugega prostovoljca, ki pa je bil v resnici igralec, naj ga med tem, ko mora zapustiti sobo, nadomešča. Čeprav je njegov namestnik tudi vztrajal, da učitelj še naprej nadaljuje eksperiment, je v teh okoliščinah najhujše elektrošoke sprožilo le 20 odstotkov učiteljev. Enako se je pripravljenost do nadaljevanja zmanjšala v vseh okoliščinah, ki so v očeh učitelja zmanjšale avtoriteto vodje eksperimenta.
Podrejenost avtoriteti pa se je nasprotno še povečala, če učitelji niso sami pritiskali na gumbe za zadajanje elektrošokov, ampak so bili del ekipe, ki je izpraševala učenca. V teh okoliščinah jih je pred koncem odnehala le desetina. Zelo malo pa sta na rezultate vplivala osebnost in videz vodje eksperimenta. Naj je bil to zanemarjen starec ali urejen mladenič, so se učitelji na njegovo avtoriteto odzivali zelo podobno.
https://www.youtube.com/watch?v=O1VOZhwRvWo
