Ko se je leta 1805 dvaindvajsetletni Frederic Tudor odločil, da bo obogatel s tovorjenjem velikih kosov ledu z mrzlega ameriškega severa v tropske kraje, so se mu znanci le posmehovali. Vsi so seveda priznavali, da je v krajih z vročim podnebjem zamrznjena voda dragocena, na severu pa je je v izobilju, a kljub temu se nikomur ni zdelo, da bi bilo s tako nenavadno poslovno idejo mogoče dobro zaslužiti.
Tudor se je že ob prvih poskusih uresničitve svoje ideje srečal z velikimi težavami. Sprva večina ladjarjev velikih kock ledu sploh ni hotela natovoriti na svoje ladje, saj se jim je zdelo, da se bodo hitro talile in poškodovale plovilo ali vsaj slabo vplivale na drug tovor, ki so ga imeli na krovu. Zato je moral kupiti svojo ladjo, da je lahko leta 1806 iz Bostona na oddaljeni otok Martinique poslal prvo pošiljko, v kateri je bilo kar 80 ton ledu. Med tritedensko plovbo se mu je veliko tovora sicer stalilo, a ostanke mu je vseeno uspelo prodati, s čimer je dokazal, da tržišče za zamrznjeno vodo obstaja. Prav tako je s to prvo plovbo drugim ladjarjem dokazal, da led ne uniči plovila, zato ga lahko brez težav vozijo tudi namesto balasta.
Tovorjenje ledenih kock z ladjami
Večje težave je imel Tudor s financami, saj je s prvo pošiljko zaslužil bistveno manj, kot je zanjo potrošil. Žal se mu tudi pri naslednjih pošiljkah na Kubo ni uspelo izkopati iz rdečih številk, zato je zabredel v resne težave. Prve dobičke je imel šele leta 1810, a so bili še vedno premajhni, da bi z njimi poplačal vse dolgove. Tako je moral v letih 1812 in 1813 nekaj časa prebiti v zaporu za dolžnike, a kljub temu svoje nenavadne ideje ni opustil, saj je trgovanje vodil kar iz ječe.
Za nadaljnji razvoj njegovega podjetja se je kot zelo pomembna izkazala pripravljenost na nenehne izboljšave. Z vsako pošiljko se je namreč naučil nekaj novega in to upošteval pri naslednjih transportih. Prav tako se je sistematično lotil iskanja najboljše izolacije in po mnogih eksperimentih prišel do zaključka, da je za transport ledu najboljša kar žagovina. S tovrstnimi tehničnimi izboljšavami, ki jih je vse patentiral, je bistveno povečal izkoristek. Izgube zaradi taljenja je tudi pri večtedenski plovbi zmanjšal na minimum.
Kot pionir na področju trgovanja z ledom je moral v krajih, kamor je nameraval dodatno razširiti svojo trgovino, najprej prepričati dovolj ljudi, da so mu bili pripravljeni za dobavo zamrznjene vode plačevati. Predvsem v mestih na jugu ZDA je nove stranke pridobival na podoben način, kot to počnejo preprodajalci droge. Sprva je led tamkajšnjim prebivalcem delil kar zastonj ali vsaj zelo poceni, ko pa so se nanj navadili in bi že težko shajali brez njega, je ceno dvignil in mastno zaslužil. S podobno tehniko prilagajanja cene je kasneje izrinil tudi konkurenčna podjetja, ki so ljudem ponujala podobne storitve.
Leta 1816 je poskušal trgovino z ledom nadgraditi še s tovorjenjem tropskega sadja s Kube v New York. Vendar je poskus ladijskega transporta banan in pomaranč, ki naj bi jih hladilo več ton ledu, neslavno propadel, saj je sadje med mesec dni dolgo plovbo vseeno zgnilo in ob pristanku ni bilo primerno za prodajo. Ker si je za nakup sadja in plačilo prevoza denar sposodil, se je ponovno znašel pred bankrotom, a trmast kot je bil, ni odnehal.
V dvajsetih letih devetnajstega stoletja mu je uspelo trgovino z ledom končno postaviti na trdne temelje. Vseeno pa rast podjetja ni zmogla slediti vedno večjemu povpraševanju po ledu, saj nabiralcem na jezerih v okolici Bostona ni uspelo proizvesti dovolj ledenih kock, da bi zadostili vsem potrebam. Delavci so morali namreč ročno žagati zamrznjeno površino jezer v velike kose ledu, ki so jih nato tovorili v posebna skladišča. Kot naročena je zato prišla iznajdba enega od Tudorjevih dobaviteljev, ki je razvil novo tehniko rezanja ledu s pomočjo konjske vprege. S to inovacijo so lahko produkcijo ledenih blokov kar potrojili.
V začetku tridesetih let se je Tudorju močno obrestovala investicija v kavna zrna, s katerimi je dobro zaslužil, zato se je lahko lotil tudi bolj tveganih poslovnih potez, kot je bila denimo poskus izvažanja ledenih blokov v oddaljeno Indijo. Leta 1833 je na štirimesečno pot do Kalkute iz Bostona poskusno odplula ladja, napolnjena z ledom. V nasprotju s pričakovanji je bilo na ladji ob prihodu v Indijo še zmeraj 100 ton ledu, ki so ga tamkajšnji bogataši z veseljem kupovali. Izvažanje ameriškega ledu v oddaljeno Indijo se je tako izkazalo za dobro poslovno potezo. V naslednjih letih je Tudor največ zaslužil prav s transporti ledenih blokov iz Bostona v Kalkuto.
Trgovina z ledom je cvetela vse devetnajsto stoletje. Končala se je šele v začetku dvajsetega stoletja, ko voda v ameriških jezerih ni bila več dovolj čista, da bi jo lahko uporabljali za izdelavo ledenih blokov. Prav tako so se pojavile tovarne za proizvodnjo ledu, ki so za hlajenje izkoriščale nova odkritja s področja termodinamike, na katerih temeljijo tudi današnji hladilniki. Transportiranje naravnega ledu je postalo predrago, saj so glavni viri postale lokalne tovarne ledenih blokov, ki so oskrbovale posamezna mesta.
Skrivnost hladilnika Eskimov
Hladilniki veljajo poleg dvigal in telefonov za ključne tehnične iznajdbe, ki so konec devetnajstega stoletja omogočile nastanek velemest, kot jih poznamo danes. Ob pomoči dvigal so bile zgradbe lahko bistveno višje kot zgolj običajnih pet ali šest nadstropij, ki jih je še mogoče oskrbovati po stopnicah. Vsi se zavedamo tudi pomena telegrafov in kasneje telefonov, ki so omogočili učinkovito komunikacijo, manj pa vemo o pomenu hladilnikov, ki so omogočali učinkovito skladiščenje hrane, kar je omogočalo mestom, da so se s hrano oskrbovala tudi iz bolj oddaljenih krajev.
Ko se je naravoslovec Clarence Birdseye med letoma 1912 in 1915 mudil med kanadskimi Eskimi, so ga ti naučili tudi ribarjenja skozi ledeno ploščo. Pri tem je opazil, da če ujamemo ribo pri zelo nizki temperaturi zraka – recimo štirideset stopinj pod ničlo -, riba skoraj nemudoma zamrzne, ko jo potegnemo iz vode. In ko tako na hitro zamrznjeno ribo kasneje spečemo ali skuhamo, je njeno okus bistveno boljši, kot če bi jo zamrzovali pri višji temperaturi, kar bi nam vzelo tudi več časa.
Hlajenje in zamrzovanje hrane sprva namreč ni omogočalo, da bi zamrznjena hrana ohranila enako kakovost kot sveža. Zamrznjena hrana se je sicer obdržala dlje, a je zaradi zamrzovanja izgubila okus. Razlika med takrat običajnim zamrzovanjem živil, ki je trajalo dlje časa, in hitrim zamrzovanjem pri nižji temperaturi je, da se pri daljšem času zamrzovanja tvorijo večji kristali, ki poškodujejo celice v hrani. Iz poškodovanih celic iztečejo sokovi, ki so značilni za posamezno živilo, zato to po zamrzovanju ni več enakega okusa kot prej. Če živilo hitro zamrznemo, se tvorijo le zelo majhni kristali, ki celic praviloma ne poškodujejo, zato je takšna hrana bolj okusna.
Birdseye se je odločil, da bo svoje ugotovitve nadgradil v poslovno idejo. Ustanovil je podjetje in danes velja za začetnika industrije zamrzovanja hrane. Od ideje, ki jo je dobil v deželi Eskimov, do prvih po novi metodi zamrznjenih ribjih filejev, ki jih je poslal na trg, pa je minilo deset let, saj je moral tehnologijo hitrega zamrzovanja še razviti. Kmalu zatem, ko je poslalo prve izdelke na trg, je njegovo podjetje skoraj propadlo, ker ljudje v dvajsetih letih dvajsetega stoletja še niso bili pripravljeni množično kupovati zamrznjene hrane, a sčasoma je industrija postala dobičkonosna. Leta 1929 je Birdseye podjetje in patente prodal investicijski banki Goldman Sachs, ki je v naslednjih letih razvila zelo uspešno in še vedno aktivno blagovno znamko zamrznjene hrane Birds Eye.
Omeniti velja tudi, da je imela nova tehnologija hlajenja in zamrzovanja hrane tudi svojo temno plat. Po eni od hipotez naj bi bili prav hladilniki krivi za skorajšnje iztrebljenje bizonov in bistveno zmanjšanje ozemlja, na katerem so lahko še živela ameriška indijanska plemena. Hladilnice za skladiščenje in transport mesa so namreč omogočile, da so se bistveno povečala območja, na katerih so lahko gojili govedo in z mesom oskrbovali mesta. Potreba po hrani med mestno populacijo se je namreč neprestano povečevala, z njo pa tudi živinoreja. Pred iznajdbo učinkovitih hladilnikov je bilo treba živino transportirati v oddaljene kraje še živo, saj se je sicer meso prehitro pokvarilo, po iznajdbi hladilnikov pa je lahko meso brez težav potovalo tudi z enega konca države na drugega.
