Fizike naj bi zanimal svet, ki nas obdaja. Če se delo še ni sprevrglo v popolno rutino, nas svet res zanima, in ugibam, da ta intelektualna radovednost seže preko meje vsakdanjega dela. Konec koncev je ta meja zgolj praktična omejitev, posledica količine znanja, ki ga je potrebno nakopičiti za čisto osnovno razumevanje fizikalne poddiscipline, posledica omejenega socialnega kroga sodelavcev in posledica naporov, potrebnih, da si nekdo zapomni moje ime v eni znanstveni niši, kaj šele dveh. Načeloma bi si (vsaj jaz) želel biti naturalist po zgledu velikanov iz obdobij, ko se je svet še vrtel počasi, če bi bilo to le mogoče. A ravnokar sem si sam argumentiral, zakaj je najboljši izid, ki se ga lahko realistično nadejam, izid, ko prispevam v občo zakladnico znanja nekaj člankov o “Mannheinovem pojavu v binarnih reakcijah Žabkovskega tipa tri, pri podkritični vlažnosti” (to sem si na suho izmislil); o vesolju ostalih pojavov, ki z nenavadnostjo, lepoto ali eleganco jemljejo sapo, pa se podučim iz Wikipedije, sicer s kompetitivno prednostjo, ker dejansko vem, kaj pomeni (na primer) specifična toplota. Ta prednost je menda realna, preveč zadovoljujoča pa ni: na enoto denarja in časa Vegeta izboljša okus bistveno bolje.
Toliko o ciničnem začetku in zgodbi o jari kači. Ampak sporočilo je preprosto: kljub nekemu splošnemu zanimanju o svetu je fiziku prelahko dvignti roke od tem izven njegove poddiscipline, vzlic takšne množce pojavov in zaradi tolikšnih pritiskov kariere. A to pušča priokus: ali koga reakcije Žabkovskega tipa tri res zanimajo in ali našega fizika študij teh reakcij res zadovoljuje? Velikokrat ta neimenovani fizik razmišlja, morda celo napiše, nekaj matematičnih vrstic na papirnat robček o tistih stvareh, ki jih vidi na svetu kot navaden “občan”: o finančni krizi in koreliranih fluktuacijah, o internetu in povezljivostnih grafih, o tem, koliko kisika generira plankton ali koliko fotonov pade na CCD, če slikamo Luno ponoči. Nato zamahne z roko, s taistim robčkom si obriše z ust ostanek z Vegeto izboljšanega golaža in zaključi, da se s temi stvarmi ukvarjajo strokovnjaki, ki vedo.
Ugotavljam, da se za lastno duhovno blagostanje splača zoperstaviti tem razmislekom. Profesor bi si lahko vzel vsako sedmo leto za to, da poizkusi nekaj novega, nekaj, kar bi lahko nasitilo radovednost o drugih stvareh, iz katerih ni doktoriral ali predaval. Ne vem, kakšna je statistika o temah, ki si jih res izberejo, in moji sabbaticali, če se bodo kdaj zgodili, so tako daleč v prihodnosti, da me ta statistika še ne zanima. Kar pa lahko naredim, kar se sliši zelo kul (ali se je slišalo kul do krize), je, da uvedem Googlovo logiko v svoje delo: 20% časa za “nore” projekte. Ne, resno. Torej lotiti se resno, hočem reči, s toliko fizike, kot jo premorem, stvari, ki niso moj vsakdanji kruh. Poskusiti nekaj bolj začinjenega torej, kot je beli, črni ali polnozrnati. Sicer je to karierno tvegano (slišim glas Modrosti, hčere Previdnosti, ki pravi, da je postdoc čas, v katerim postaneš v izredno ozkem področju eden izmed 10 strokovnjakov na svetu), ampak bolj zanimivo. Do sedaj si ekspedicij tipa “Analizirajmo Odisejo” iz uvoda nisem ne upal, ne znal privoščiti, poizkušam pa manjše izlete, recimo v populacijsko dinamiko. Ljudje na Univerzi so, zainteresirani so za sodelovanje, in če se dnevni izlet konča s tem, da prisopihaš na vrh (in objaviš dober, a ne preveč ambiciozen članek — saj smo šli le na Kofce, ne na Triglav), je zadovoljstvo po moji presoji celo precej večje, kot ob objavi “O reakcijah Žabkovskega, del IV: transportni pojavi in fluktuacije”.
Izleti v neznano, že res, da na Kofce, ampak prvič, se slišijo enostavno, a le zahtevajo, da so izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem mora biti naokrog dovolj ljudi, pripravljenih na sodelovanje, saj je najhitrejši način, da se naučiš popolnoma nove teme to, da gledaš strokovnjaka (mikalo me je dati primero z Vegetinimi nasveti Velikih mojstrov, pa sem se do oklepaja zadržal). Druga, prav tako pomembna, razsežnost pa je, kako tvoja skupnost sprejema take “izlete”. Ali je pripravljena sprejeti dobro delo, četudi delo vstran z uhojene poti, kot vreden znanstven prispevek, ali gleda nanj kot na beg na Kofce pred pravim garaškim delom, ki poteka spodaj v kotlini v tovarnah? Zdi se, da je vredno poizkusiti z mešano strategijo 80:20 (slavni “eighty-twenty” za vse MBAjevce)… vedno lahko gradiš na zanesljivem Žabkovskem, tisti preostanek časa pa je za dušo; če si dober v propagandi, pa lahko traktat o Odiseju pokažeš še v dobri luči znanstvene globine in poljudno-splošne širine. Sklep: če ti skupnost da možnost, nameni nekaj časa “norim” projektom.
Kaj naj bo torej naslednji? Nedolgo tega, med novoletnim obiskom Slovenije, mi je določena stava med prijatelji dala misliti, da bi se lahko 20% okusa na 80% kruha skrivalo v poroki fizike in glasbe — kakšna so zanimiva vprašanja na stiku psihofizike, glasbe in akustike? Mogoče se bom končno naučil osnove branja not od kakšnega glasbenika, ki je pripravljen na tole španovijo…
Juhej! Poznam enega, ki bi ga dotična španovija močno radostila.