Revolucionarne znanstvene teorije, ki postavijo na glavo ustaljene razlage naravnih pojavov, potrebujejo praviloma zelo trdne argumente v svoj prid, da jih znanstvena skupnost sploh začne resno obravnavati. Še ko so dokazi povsem jasni, mora običajno preteči kar nekaj časa, da je prej heretična hipoteza sprejeta med strokovnjaki s področja, ki ga teorija obravnava.
Geologi hipoteze, po kateri naj bi se celine po zemeljski skorji premikale in z medsebojnimi trki povzročale nastajanje gorstev, vulkanov in potresov, dolgo časa niso jemali resno, saj naj zanjo ne bi bilo dovolj dokazov. Čeprav velja danes teorija o tektoniki plošč za eno najpomembnejših znanstvenih spoznanj s področja geologije, saj so lahko na njeni podlagi pojasnili marsikateri pojav, ki se ga prej ni dalo razložiti, pa je veljal njen avtor, vsaj dokler je živel, prej za nekakšnega čudaka kot za znanstvenika, katerega ime bo nekoč sinonim za največji paradigmatski premik v zgodovini raziskovanja Zemlje.
Ljubitelj Arktike izvede revolucijo v geologiji
Alfred Lothar Wegener je leta 1904 na berlinski univerzi doktoriral iz astronomije, vseskozi pa ga je bolj kot nebo in zvezde zanimala Zemlja. Navduševal se je nad geofiziko, meteorologijo in klimatologijo, ki so se v tistem času hitro razvijale. Čeprav danes ni znan zaradi svojih dosežkov v meteorologiji, je tudi v tej vedi prispeval veliko izvirnih idej in napisal učbenik, ki je na nemškem govornem območju dolgo veljal za temeljnega. Vseskozi ga je navduševala Grenlandija, kamor je redno odhajal na zahtevne in obsežne znanstvene ekspedicije. S pomočjo meteoroloških balonov je preučeval predvsem gibanje zračnih mas na tamkajšnjem severu.
Wegener je bil zaljubljen v Grenlandijo med drugim tudi zato, ker se je nadejal, da bo prav tam našel potrditev svoje nenavadne hipoteze, da se celine sicer zelo počasi, a vztrajno premikajo. Decembra leta 1910 je v pismu svoji bodoči ženi zapisal: “Ali se vzhodna obala Južne Amerike ne ujema povsem z zahodno obalo Afrike, kot da bi bili nekoč združeni? To idejo moram natančneje preučiti.” In od takrat naprej je iskal argumente, ki bi kar najbolje podprli to nenavadno hipotezo.
Ko je jeseni leta 1911 brskal po knjižnici Univerze v Marburgu, je naletel na znanstveni članek o identičnih fosilih, ki so jih geologi našli na oddaljenih koncih sveta, med katerimi se zdaj razprostira širni ocean. Tradicionalno so usklajenost teh najdb razlagali z obstojem kopnih prehodov, ki so živalim nekoč omogočali prehajanje preko morja, a jih je kasneje morje razdrlo. A Wegener je imel za ujemanje fosilov svojo razlago: fosili so enaki, ker so bile v naši dobi ločene celine nekoč blizu skupaj.
Ujemanje celin tako v njihovi obliki kot po najdenih fosilih je Wegenerja prepričalo, da so bile celine nekoč del celote, ki je razpadla na več kosov, in ti zdaj potujejo na vse strani. Evropa se tako oddaljuje od Amerike, podobno je tudi pri drugih celinah. V prid hipotezi o obstoju enotne “praceline”, ki jo je Wegener kasneje poimenoval Pangea, so bila tudi gorstva, ki so se ujemala in nadaljevala z ene celine na drugo, če bi jih postavili skupaj. Prav tako so se ujemala tudi nahajališča rudnin, kar je bil še dodatni argument v prid njegovi teoriji.
Idejo o drsenju celin po površju Zemlje je Wegener opisal v knjigi O nastanku celin in oceanov, ki jo je izdal leta 1915. Knjigo je kasneje dopolnjeval še z novimi podatki, tako da so do njegove smrti izšle še tri dopolnjene izdaje. Žal pri strokovnjakih tistega časa ideja o gibanju celin ni bila dobro sprejeta. Bistvena težava je bila, da Wegener ni znal pojasniti mehanizma, kako bi se celine lahko premikale in katere sile bi bile za to odgovorne.
Opiral se je sicer na analogijo s potovanjem ledolomilca čez zaledenelo morje, sile pa je našel v posledici vrtenja Zemlje, a vse skupaj strokovnjakov ni prepričalo. Eden od geologov je celo izračunal, da bi centrifugalna sila, ki je potrebna za poganjanje premikanja celin, zaustavila vrtenje planeta v enem samem letu. Prav tako je bila težava v tem, da je imel Wegener na začetku napačne podatke, iz katerih je zaključil, da se denimo Evropa in Severna Amerika oddaljujeta s hitrostjo 250 centimetrov na leto, kar je za faktor sto hitreje, kot so mnogo let kasneje pokazale natančne meritve.
Smrt na Grenlandiji
Med prvo svetovno vojno so Wegenerja vpoklicali kot vojaka na fronto, kjer je bil dvakrat laže ranjen, zato so ga kasneje premestili v vojaško meteorološko službo. Po vojni se je vrnil na Univerzo v Marburgu, a s tamkajšnjimi možnostmi za akademsko napredovanje ni bil zadovoljen, zato je leta 1924 sprejel mesto profesorja meteorologije in geofizike na Univerzi v Gradcu. Leta 1930 je odšel še na eno ekspedicijo na Grenlandijo, s katere pa se žal ni več vrnil.
S prijateljem domačinom sta se namreč v hudem mrazu odpravila na pot do kolegov, ki so taborili nekje na sredini Grenlandije in jim je že začelo zmanjkovati zalog hrane. Do njihovega taborišča sta se uspešno prebila in jih oskrbela, po nekaj dneh počitka pa sta se odpravila nazaj v bazo. Žal ju po 1. novembru, ko sta odšla iz taborišča, niso nikoli več videli živih. Wegenerjevo truplo je maja naslednje leto našla druga odprava. Zavit v spalni vreči je ležal na koži severnega jelena. Njegove modre oči so bile še vedno odprte, kot je zapisal vodja odprave, se je po izrazu na obrazu zdelo, kot da se smehlja.
Umrl je le dan ali dva po svojem petdesetem rojstnem dnevu. Kot vse kaže, je bil vzrok smrti srčni napad. Prijatelj je nato sam poskušal priti do obale, a se je za njim izgubila vsaka sled. Ekspedicija, ki je našla Wegenerjevo truplo, je na tistem kraju postavila velik križ, a ga je premikanje grenlandskega ledu kmalu podrlo, saj ga v petdesetih letih niso mogli več najti. Skupaj s križem je led odnesel tudi Wegenerjevo truplo.
Odkritja, ki so plod vojaških projektov
Med drugo svetovno vojno in po njej so mornarice začele s sonarji preučevati morsko dno v oceanih, ker so morja postala strateško pomembna. Pred tem znanstveniki o oceanskem dnu niso vedeli skoraj nič zanesljivega. Struktura dna, ki so jo razbrali sonarji, je razkrila povsem nov svet. Najprej so presenečeni ugotovili, da je približno na sredini Atlantskega oceana mogočno gorovje, ki so ga poimenovali srednjeoceanski hrbet. To gorovje teče ves čas globoko pod morjem, le na severu pogleda nad morsko gladino kot kopno, ki ga imenujemo Islandija. Kmalu so ugotovili, da potekajo podobna gorovja tudi pod drugimi oceani. Spoznali so še, da so ta gorovja vulkansko zelo aktivna.
Tudi drug pomemben argument v podporo teoriji o premikanju celin je prav tako nastal kot stranski produkt vojaškega projekta. V obdobju hladne vojne sta se obe velesili vzajemno nadzirali, ali morda druga izvaja jedrske poskuse. Vsaka eksplozija atomske bombe zemljo tako strese, da jo je mogoče zaznati s seizmografi kot šibek potres. S tem namenom so Američani po svetu razpostavili več sto naprav za merjenje potresnih sunkov in vse meritve računalniško analizirali v vojaškem oporišču nekje v Koloradu. Z natančno študijo teh meritev so ugotovili, kje pod morskim dnom nastaja veliko potresov, hkrati pa tudi, da se pod vrhnjo plastjo litosfere potresni valovi širijo počasneje kot po trdnih kamninah. Pod vrhnjo plastjo trdne litosfere je v globini od 100 do 200 kilometrov pod površjem pas plastične astenosfere, po kateri drsijo plošče, ki nosijo celine.
Na osnovi omenjenih in še nekaterih drugih novih spoznanj je hipoteza o premikanju celin ponovno oživela in konec šestdesetih let postala splošno sprejeta, vendar z nekaj bistvenimi popravki glede na izvorno Wegenerjevo idejo. Celine ne orjejo po oceanskem dnu kot ledolomilec po pomrznjenem morju, ampak tvorijo skupaj z oceanskim dnom velike tektonske plošče. Ne gibljejo se samo celine, kot je napačno domneval Wegener, ampak skupaj z njimi tudi oceansko dno. Celine so kot nekakšen tovor na tekočem traku, ki ga predstavlja posamezna tektonska plošča. Zemeljska površina je sestavljena iz desetih večjih plošč, ki se premikajo in narivajo druga na drugo. Če dva “tovora” dveh plošč trčita, nastane na tem mestu gorovje. Podobno lahko z gibanjem celin pojasnimo tudi druge značilnosti zemeljskega površja, zato velja teorija o tektoniki plošč za ključno teorijo sodobne znanosti o zgradbi našega planeta.
